Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Divji lovec

Napraviti se morava v zelo strgano obleko in tudi oglje morava vzeti s seboj, da se bova namazala po obrazu, sicer naju lahko kdo prepozna ...Janez Pikon: Mišljeno v čas naših pradedov, da ni zamere, čeprav so nekatere hiše in vasi imenovane (Podbregarjov Fronc iz vasice Podjelje, leto 1957).

Divji lovec

Krepka bohinjska kmečka moža, Kocjančev Blaže in Perkov Luka doma iz vasice Podjelje, južno pod prostrano Pokljuko, nadvse ljubita gorski svet, oba sta tudi strastna divja lovca. Domenila sta se, da naslednjega dne zgodaj zjutraj pojdeta na divjega kozla, obraz si premažeta s sajami in oblečeta stare cunje za vsak slučaj, da ju nihče ne bi prepoznal. Bilo je pred davnimi leti, sonce je prav toplo sijalo na pokljuške gozdove. Ozračje je bilo tako čisto, da bi bil videl človeka milje daleč. Perkov Luka iz Podjelja premišljuje, kako primerno bi bilo za lov v tako lepem vremenu. Dober dan, se mu oglasi za hrbtom Kocjančev Blaže, precej močan, srednje starosti, človek s prav velikimi brki. Bogdaj Blaže, ali bi šla malo pogledat jutri za srnjaki, ko je tako lepo, pa naša pravi, da nima kaj skuhati, ga nagovori Luka.

Precej časa ga je ogledoval, kako se pase in lepe rogove ima, potem pa mu le pomeri, ter ga ustreli, (foto album s spletne strani: Wilderer in Oberösterreich) ...Takoj, ko stopi v hišo, mu začne žena Špela vsa potrta in oplašena pripovedovati, da imajo hudiča zaprtega v Štumfarjovmu čevdru, (foto album s spletne strani: Wilderer in Oberösterreich) ...Ko je Luka tako natanko vse pregledal, je zagledal Blažeta in si mislil, da gre medved že kar po zadnjih nogah proti njemu, takrat pa jo ubere naravnost domu, (foto album s spletne strani: Wilderer in Oberösterreich) ...Perkov Luka iz Podjelja premišljuje, kako primerno bi bilo za lov v tako lepem vremenu, (foto album s spletne strani: Wilderer in Oberösterreich) ...Dober dan, se mu oglasi za hrbtom Kocjančev Blaže, precej močan, srednje starosti, človek s prav velikimi brki, (foto album s spletne strani: Wilderer in Oberösterreich) ...

Saj sem ravno radi tega prišel, tudi naša Špela nekaj sitnari, pravi, da bi vsaj kakšnega punklarja prinesel, če že drugega ne, saj se človeku že zljubi mesa, (Punklav, tako imenovani divji golob). Nekaj pravijo, da se klati medved po gozdovih, no pa radi mene naj se, jaz se ga ne bojim, sem enega že spravil na oni svet, tam v Bosanskih gozdovih, ampak to ti je pa zverina, imaš kar dosti opraviti z njim pravi Blaže. Luka se na te besede malo prestraši, vendar si misli, če je enega že, bo pa še enega, saj je Blaže hrust, da je malo takih. No kdaj bi pa šla, pravi Blaže? Ja treba bo takoj opolnoči odriniti, ker je precej daleč, mu odgovori Luka, če bova šla gori kamor jest mislim, namreč v državne gozdove. Samo gori je pa tisti zaprisežen lovec Smolejov Šimen doma tam iz Gorij.

Bogdaj Blaže, ali bi šla malo pogledat jutri za srnjaki, ko je tako lepo, pa naša pravi, da nima kaj skuhati, ga nagovori Luka, (foto album s spletne strani: Wilderer in Oberösterreich) ...Oh, kaj pa je ta sraka, saj se še veverice boji, pravi Blaže. Kar pojdiva, pa malo ta kratkega bova vzela s seboj, ali ga imaš še kaj, vpraša Blaže?, (foto album s spletne strani: Wilderer in Oberösterreich) ...Nekaj pravijo, da se klati medved po gozdovih, no pa radi mene naj se, jaz se ga ne bojim, sem enega že spravil na oni svet, tam v Bosanskih gozdovih, (foto album s spletne strani: Wilderer in Oberösterreich) ...Luka se na te besede malo prestraši, vendar si misli, če je enega že, bo pa še enega, saj je Blaže hrust, da je malo takih, (foto album s spletne strani: Wilderer in Oberösterreich) ...Ja treba bo takoj opolnoči odriniti, ker je precej daleč, mu odgovori Luka, če bova šla gori kamor jest mislim, namreč v državne gozdove, (foto album s spletne strani: Wilderer in Oberösterreich) ...

Oh, kaj pa je ta sraka, saj se še veverice boji, pravi Blaže. Kar pojdiva, pa malo ta kratkega bova vzela s seboj, ali ga imaš še kaj, vpraša Blaže? Kdaj že ne, ti ga imaš lahko, ko ga le sam piješ, naša stara ga pa tudi rada malo potegne, se zasmeje Luka. Imam ga pa! Ga je ravno včeraj prinesla Purga od Kajžovca, saj veš, ga gre rada iskat, da ga mimogrede malo potegne. No saj ji ne zamerim, za delo je pa zelo pridna in tudi postrežljiva, pravi Luka. Saj to je pa res, da je taka bolj pridna, pa še bolna nikdar, to ti pa moram potrditi, mu odvrne Blaže, ter se mu prav spoštljivo nasmehne, kakor je imel navado. Sedaj pa moram domov, ker že tako Špela godrnja, da nič ne delam, reče Blaže, toraj zvečer opolnoči bodi pripravljen. Ženi pa prepovej, da ne bo komu pravila o tem, bom tudi jast naši prepovedal. Napraviti se morava v zelo strgano obleko in tudi oglje morava vzeti s seboj, da se bova namazala po obrazu, sicer naju lahko kdo prepozna.

Ko je odbila ura polnoči je bil Blaže že pri Perku. Vzela sta vse potrebno, tudi tobaka nista pozabila. Puške sta imela bolj podobne nekakim topovom. Šla sta do Perkovega studenca, kot ga ljudje še dandanes imenujejo, tam sta se maskirala, da sta izgledala ko hudobca. Tako sta šla počasi proti vrhu. Med potjo je Blaže pripovedoval Luku o delu v Bosanskih gozdovih, tudi o medvedu ni zamolčal, kako se postavi na zadnje noge, kadar gre proti človeku. Prišla sta tako do roba gozda na Mesnovcu, ko se je že nekoliko danilo. Sedla sta na tla, popila malo žganja. Potem je Blaže predlagal, da bi šla vsak svojo pot nekaj časa, da bi tako pregledala več gozda.

Luku pa to ni bilo po volji, vendar ni hotel pokazati Blažetu, da ga je strah medveda. Tam na poseki pa prideva zopet skupaj, je pripomnil Blaže. Bil je že skoraj popolnoma dan, ko sta nadaljevala pot, ter začela zasledovati srne. Tako je šel Luka prav počasi, pregledal že od daleč vsak grm, v mislih mu je bil samo medved. Blaže pa je šel bolj hitro, mislil je samo na srno, kje jo bo zagledal, da bi ji upihnil luč življenja. Ko pride na poseko, čaka precej časa, Luka pa od nikoder, ker ga le ni bilo, se napoti Blaže v tisto smer od koder bi imel priti Luka. Kar gre tako nekaj časa, zasliši lomljenje dračja, v tem pa je zagledal Luka, ko je bežal, kar so ga noge nesle. Blaže se je začel tako smejati, da mu je padla pipa iz ust. Nato se je usedel na štor in ko je že malo vedel, da se je Luka njega zbal, si je zapel tisto lovsko: Jager pa domov beži, od strahu se v hlače všči, nazadnje je še dodal, Luka, kar doma ostan, od sedaj naprej bom jagal sam. Sedaj pa naprej pohitimo za Lukom, da nam ne uide, ker je tako boječ.

Ko je Luka tako natanko vse pregledal, je zagledal Blažeta in si mislil, da gre medved že kar po zadnjih nogah proti njemu, takrat pa jo ubere naravnost domu. Na kraju gozda se še enkrat ozre nazaj, ravno takrat, ko je Blaže pobiral pipo, pa je bil še bolj trdno prepričan, da je medved in gre sedaj pa po vseh štirih za njim. Bežal je tako, da je šlo vse pred njim, mislil si je, da skupaj pa ne bova, če si tudi noge polomom, ustavil se ni prej, kakor doma. Tisti dan je bil ravno nekak praznik, ženske so bile skoro vse pri vaškem studencu in so obrekovale Majdičevega Primoža, ko se je ženil. Vzel je za ženo Preklarjevo Lizo iz doline, domačim dekletom pa to ni bilo po volji, ker tako gorska dekleta rade izostajajo.

Ravno Lukova žena Purga se je prav oglašala, ker je imela hčer že do vrha in ji je Primož obetal celo kraljestvo, potem pa še zakon po vrhu, nekega dne je pa kar na lepem popustil, kakor je to že navada pri fantih. V tistem času pa zagleda, da leti nekaj črnega proti njim, ter glasno zavpije, ježeš hudič gre! Takrat pa vse naenkrat zakričijo in se razpršijo narazen, kakor kokoši, kadar kragulj plane mednje. Bežale so vsaka na svoj dom, ker vsak misli, da je doma najbolj varno. Ko tako pribeži tudi Lukova žena domov, se ozre nazaj in misli zapahniti vrata, pa zopet zagleda hudiča za seboj. Tedaj pa misli skočiti skozi okno, hudič pa oziroma Luka v podobi hudiča, se zboji zanjo, jo hitro zgrabi zanoge, ter jo z vso silo vleče nazaj.

Žena pa, ko ni prepoznala Luka, oziroma svojega moža, je tako kričala, da ji je šla vsa vas na pomoč, z blagoslovljeno vodo, seveda v trdnem prepričanju, da imajo res hudiča v vasi. Ko so tako škropili po vseh kotih in tudi njega, se je šele zavedel za kaj se gre in, da imajo njega za hudiča, ker je tako namazan, je spustil ženo za noge. Ker se pa potem ni hotel izdati, kdo je, so ga sosedje zvezali in peljali v Štumfarjov čevdr. Pustili so kar zvezanega v čevdru, ker so se bali, da bi jim še iz čevdra ne ušel. Sedaj pa, ko smo spravili Luka na varno, moramo pa še Blažeta dobiti, da se ne izgubi. Blaže je pa hodil celi dan, preiskal je vse griče in kotanje, celo do male frate v bližini Rudnega polja. Šele zvečer, na rovtih se mu je posrečilo dobiti enega kozla.

Precej časa ga je ogledoval, kako se pase in lepe rogove ima, potem pa mu le pomeri, ter ga ustreli. Počilo je tako neznansko, da je Gorjupovi Urši padla golida iz rok, ko je šla krave molzt. Krištanov Tomaž je pa v nezavest padel, da so ga mogli živiti, ker pa niso imeli vode pri rokah, so ga pa z žganjem po čelu in pod nosom mazali, se je pa tako navadil, da ga je zmeraj po malo pil. Tisti Blažetov kozel pa se je nekaj časa sam s seboj metal po tleh, potem pa je izdihnil svojo zadnjo dušo. Blaže si ga je lepo očistil, ga oprtal na rame in jo prav počasi kresal domov. Ko je prišel do Perkovega studenca nad vasjo, je bila že popolnoma noč. Tam se je umil in preoblekel, da je smel zopet k ljudem. Kozla je nesel na skrivaj v domač čevdr.

Takoj, ko stopi v hišo, mu začne žena Špela vsa potrta in oplašena pripovedovati, da imajo hudiča zaprtega v Štumfarjovmu čevdru in, da je hotel Purgo za noge nazaj potegniti, ker je mislila skozi okno ven poskočiti. Povedala mu je vse podrobnosti, seveda tudi, kako so g zvezali s pomočjo blagoslovljene vode. Blaže se je začel tako smejati, da se je ob kolena tolkel, obenem pa se mu je Luka zasmilil, ko je že naprej vedel, kako je ta stvar. Ravno v tistem času, pa stopi v hišo Lukova žena Purga vsa objokana in plašna, ter vpraša Blažeta, kje pa je naš Luka? Presnete babe, saj, če bi mene ne bilo, bi še katerega na oni svet spravile, se zopet zasmeje Blaže. Potem reče ženama, da naj nalijeta tople vode v kad. Jest pa grem po hudiča v Štumfarjov čevdr, da ga bomo pošteno umili in preoblekli, ter ga spremenili v Luka, če ga niste preveč začarali z blagoslovljeno vodo.

Purga to sliši, se prime za glavo. Kaj? Pa to je bil naš Luka, tako namazan in strgan, ter odhiti v Štumfarjov čevdr, da jo je Blaže komaj dohajal. Ko odpreta čevdr in razvežeta hudiča se ga Purga oklene okrog vratu in se razjoka, vsega sem jest kriva. Kaj boš ti kriva, kriv sem jest, ker se nisem umil, preden sem prišel domov. Ti Luka, kaj pa, da si ti tako bežal, ga vpraša Blaže? Mislil sem, da gre medved proti meni, pa sem zbežal naravnost domov. Vso stvar pa sem natančno premislil v Štumfarjovmu čevdru.

Saj me je docela sram, ne zameri mi Blaže. Saj ti ne zamerim, celo smiliš se mi, ko si tak strahopetnež. Pa še nekaj Blaže, ko sem tako bežal, sem mimogrede zagledal tistega Smolejovega Šimna, kako je nekaj časa bežal pred menoj, potem pa je zavil proti Koprivniku. Seveda, gotovo je pa on tebe imel za medveda, kakor ti prej mene, ko je tudi en tak plašljivec, reče Blaže. Šli so h Kocjancu, da se je Luka umil in preoblekel, ter postal spet pravi človek. Šele sedaj si je žena popolnoma oddahnila in postala zopet vesela, kot poprej. Ko pa so vaščani izvedeli kakšnega hudiča so preganjali, jih je bilo zelo sram.

Sedaj pa kar še z Šimnom na dan. Kakor se je pozneje izvedelo je pribežal ves plašen na Šumsko upravo na Bledu pravit, da je videl blizu Mesnovca velikanskega medveda, pa kar po zadnjih nogah, da je šel za njim. Upravnik je bil ravno pri kosilu, namenjen je bil, da gre na Pokljuko, drugi dan pa naprej v Lipanjco na gamse. Ko Šimen tako pripoveduje ga pokliče k sebi, ga okrene, ter pogleda od zadaj, če je še cel in, če mu kaj smrdi iz hlač. Vendar pa, ko so že ljudje nekaj govorili o medvedu, da je strgal nekega bika Zajavornikom, je vzel Šimnovo novico bolj resno. Ukazal mu je naj spravi čim več ljudi skupaj na Bledu in okolici, da gredo drugi dan na medveda, orožje naj vzame vsak kakoršnjo ima.

Zgodaj zjutraj so že bili zbrani na Zaternikom pri Podgošarju, kakor jim je bil Šimen zaukazal. Imel je Šimen veliko petelinje pero za klobukom, da so ga ljudje lahko poznali, da je njih vodja. Preiskali so vse hribe in doline, nekateri seveda z velikim strahom. Tako so prišli celo do Rudnega polja, tam so imeli odmor za jedilo in počivanje. Videl si tudi vseh vrst orožje, kole, kije, vile, kose in drugo, tudi precej starih še na kresilo pušk. Ko so mislili zopet naprej jo pricaplja prav počasi, že precej stara Podlipnikova Neža, planšarica iz Praprotnice. Šimen jo vpraša? Mati, ali ste kaj videli medveda! Ja, ravno včeraj sem ga videla, ko sem bila pri Fužini. Šimen in njegova vojska pa naravnost skozi Praprotnico, Uskovnico, Srednjovas, na Staro Fužino.

Ravno pred vasjo srečajo nekega dečka, ko je šel v šolo. Šimen ga hitro vpraša, deček si videl kje medveda? Sem ga ja videl, mu na kratko odgovori deček. Vam ga pa grem pokazat, ter jih pelje naravnost pred Medveda. Medved pa je pred hišo na klopi sedel in kadil pipo. Ogleduje kaj gre proti njemu in si misli kakšna pa je ta vojska, saj to je pa najbrž še iz za časa Staroslovanov. Kaj pa hočete, jih vpraša stari oče Medved? Šimen mu začne pripovedovati, da jih je deček pripeljal kazat medveda in že je hotel dečka pretepati, češ, da se hoče norca delati iz njih.

Medved iz Fužine je bil seveda tudi zapriseženi lovec in že tudi nekaj slišal, da se po gozdovih klati medved, je že naprej vedel, kako je s to stvarjo, zavpije nad Šimnom. Kaj pa hočeš dečku, saj sem res Medved, pa ne medved zverina, kakor ga iščete vi, pri hiši se tako pravi. Šimna in njegovo vojsko je postalo tako sram, da so šli kar po stranskih potah čez Senožeta proti Nomenju, ter dalje skozi Sotesko, domov. Blaže pa je dal tistega kozla z rovtov, polovico Luku, čeprav mu je ubežal. Tista dva medveda, pa, ko se je enega Luka bal, drugega Šimen, sta pa pri svojih medvedkah počivala, ker sta bila trudna še od prejšnjega dne. Gamsi so pa tudi imeli mir pred upravnikom Šumske uprave.

Vir: spisal: Franc Stare (Podbregarjov Fronc) iz vasice Podjelje v Bohinju

Foto arhiv (razen fotografije v povzetku): Wilderer in Oberösterreich

Rokopis: Alojz Stare (Podbregarjov Lojz), njegov oče je napisal zgodbo leta 1957


Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ...Moj arhiv: Janez Pikon

Video: Divji lovec

Divji lovecDomenila sta se, da naslednjega dne zgodaj zjutraj pojdeta na divjega kozla, obraz si premažeta s sajami in oblečeta stare cunje za vsak slučaj, da ju nihče ne bi prepoznal, (foto album s spletne strani: Wilderer in Oberösterreich) ... Lovski čuvajMišljeno v čas naših pradedov, da ni zamere, čeprav so nekatere hiše in vasi imenovane (Podbregarjov Fronc iz vasice Podjelje, leto 1957), (foto album s spletne strani: Wilderer in Oberösterreich) ...
Iz časa pradedovŽeni pa prepovej, da ne bo komu pravila o tem, bom tudi jast naši prepovedal, (foto album s spletne strani: Wilderer in Oberösterreich) ... Blaže? ali Luka?Krepka bohinjska kmečka moža, Kocjančev Blaže in Perkov Luka doma iz vasice Podjelje, južno pod prostrano Pokljuko, nadvse ljubita gorski svet, oba sta tudi strastna divja lovca, (foto album s spletne strani: Wilderer in Oberösterreich) ...

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti