Silvo Baznik: V hladnem jutru stopim na kolo in odkolesarim 
proti Kamniško-Savinjskim Alpam.
Nizka temperatura me sili k počasnemu vrtenju pedalov. Čeprav je ura že odbila deveto zjutraj, je na cesti precej prometa. Kolesarim skozi vasi in naselja in po dobrih dvajsetih kilometrih sem na obvoznici Kamnika, s katere grem v Mekinje, kjer se ustavim za fotografiranje zgradbe samostana. Od tu dalje kolesarim pod pokrovom oblakov, ki prekrivajo celotno verigo gora in tudi nižje ležeči Kamniški vrh se ne vidi.
Ko pridem v Stahovico, spremenim prvotni načrt in zavijem v dolino Kamniške Bistrice v upanju, da se bo pokazalo sonce. Ustavim se na mostu čez Kamniško Belo, ki buči od silnega vodnega toka. Še pogled proti zahodu, kjer se zlije z vodami Kamniške Bistrice, in poženem kolo do korit reke Kamniške Bistrice. Z mostu pogledam v globino, kjer voda reke teče v ozki tesni Velikega in Malega Predoslja, le kilometer od svojega izvira. Lepa znamenitost, ki jo velja pogledati. Vrnem se na cesto in se odpeljem do doma v Kamniški Bistrici. Gladina jezera je narasla in reka z glasnim šumenjem pada preko pregrade in nadaljuje hitro svojo pot proti prej videni globoki in ozki tesni Predoslja. Stopim proti izvirom. Celotno pobočje hriba je prepredeno s številnimi izviri, ki bučno in hitro padajo v jezero. Kar ne morem se odtrgati od te lepote, a čas hiti in nič ne čaka, tako da se vrnem do kolesa, hitro posežem v nahrbtnik in se okrepčam, oblečem dodatno oblačilo in dam še podkapo na glavo, da me ne bo mrazilo, ko bom vozil navzdol. Oblaki vztrajajo in še vedno prekrivajo visoke gore, a so že malce višje kot pri mojem prihodu. Poženem in hitrost narašča.
Kolesarim hitro in osem kilometrov do Stahovice je za menoj, kot bi trenil. Odvijem desno in kolesarim skozi Bistričico, kjer prvič danes uzrem zasnežena vrhova Planjave in Kamniškega vrha. Ko po vzpenjajoči se cesti pridem do odcepa za vas Slevo, prečkam most, prikolesarim do nekaj hiš in nadaljujem po makadamu do kamnoloma, kjer priklenem kolo ob drevo, nekaj prigriznem, palice v roke in nadaljujem kratko po levem kolovozu. Prečim pašno ograjo in se pričnem vzpenjati proti severu po travnatih senožetih. Občudujem zlatorumene liste brez in pisane liste hrastov ob robu gozda.
Hodim mimo bajte na planini, prestopim pašno ograjo in že stopam po prvem snegu. Malce višje se pridružim lahkotni potki, ki gre mimo nekdanje bajte, od katere je ostalo le nekaj desk, do pričetka strme poti ob grapi. Pobočje se izrazito postavi pokonci, a pot je kopna in skoraj suha, kljub temu da je na obeh straneh vedno več snega. Drevesa nosijo na svojih vejah sneg in ko jih sonce obsije, sem v pravi zimski idili. Pod seboj zagledam mladenko, ki se vzpenja po isti poti. Ne čakam, temveč nadaljujem vzpon, ki me popelje na sedelce med Planjavo na levi in Kamniškim vrhom na desni. Od tu bi se v primernem vremenu videle visoke gore, a tokrat jih zakrivajo oblaki. Grem desno in v nekaj minutah dosežem vrh z vpisno skrinjico, ko z vzhoda veter prinese meglico oblaka. Za menoj je prišla mladenka in nadaljevala svojo pot po jugovzhodnem grebenu, jaz pa se spustim nazaj na sedlo, kjer srečam pohodnika, ki gre na Planjavo. Še sam naredim nekaj korakov navzgor v upanju, da bo kaj videti proti severu, a ker razgleda ni, se odpravim nazaj na sedelce in po prej prehojeni poti navzdol na planino. Medtem se je ponovno razjasnilo, tako da imam lep pogled na oba vrhova in gozdove pod njima. Še nekaj pohodnikov se vzpenja, ko jo maham proti kamnolomu. Pri kolesu naredim še zadnji odmor, se toplo oblečem in pričnem kolesariti. Sprva previdno po makadamu, nato hitro po asfaltu in že sem v dolini, kjer grem ob potoku še malce navzgor do zadnjih hiš. Po kratkem postanku ob potoku pričnem hitri nekajkilometrski spust po cesti proti Stahovici, kjer se pridružim gostemu popoldanskemu prometu.
Iz Stahovice me cesta popelje skozi Godič v Kamnik in preko Volčjega Potoka v Domžale, kjer se za nekaj časa ustavim pri prijateljici na čaju, in nato odkolesarim proti Ljubljani, ki jo dosežem, ko se prične dan poslavljati. S prižigom luči v mestu se ustavim pred domom. Za menoj je dvainosemdeset kilometrov kolesarjenja in lep vzpon na zasneženi Kamniški vrh.