Feratarski kolegi so me pred časom opozorili na revijo NaProstem.si (štev. 2/september 2016), kjer je kar 16 strani posvečeno feratam na splošno in domačim železnim potem.

Zares velik napredek, če se spomnimo velikega nasprotovanja tej zvrsti planinstva/gorništva še pred nekaj leti. Po večkratnem pazljivem branju in poglobljeni razpravi v neformalni skupini »Uličarji« smo se odločili replicirati nekaterim trditvam v omenjenem članku.

Reference ali Le čevlje sodi naj kopitar!

Na začetku avgusta 2012 se je na ferati na Tirolskem smrtno ponesrečil mladenič, ker sta se mu pretrgala oba kraka samovarovalnega kompleta. To je bil prvi primer tragične nesreče zaradi skrite napake v sicer atestiranem materialu. Do tedaj je namreč veljalo (teoretično) pravilo, da pri pravilni uporabi tovarniško izdelanega samovarovalnega kompleta na ferati ne more priti do padca v globino. Vsi prejšnji smrtni primeri so bili posledica neuporabe ali nepravilne rabe samovarovalnega kompleta.
Po končani dolgotrajni preiskavi in analizi vzrokov tragične nesreče, je avstrijski vrhovni strokovni organ za varnost v gorništvu izdal obširno zaključno poročilo. Naredili smo njegov smiselni prevod (z navedbo vseh relevantnih virov) in ga objavili na spletu. Po lepi slovenski navadi smo bili deleži kanonade z golidami gnojnice, saj so znova zmagale »gorniške osebne izkušnje« nad tujo stroko. Sila enostavno po načelu, da svojega strokovnega gradiva nimamo, tujega pa ne priznavamo.

V izogib tokratnim nesporazumom eksplicitno navajamo:
- vse trditve so povzete iz predstavljene priznane tuje strokovne literature
- osebne izkušnje temeljijo na dokumentiranih dogodkih na naših feratah
- absolvirali smo Osnovni tečaj za varno gibanje na feratah in Tečaj za najzahtevnejše ferate v organizaciji in izvedbi verificiranih slovenskih gorniških strokovnjakov
- že sedem let uspešno plezamo najtežje ekstremne ferate pri severnih sosedih
- sprotno spremljamo problematiko varnosti na feratah doma in v tujini
- v naši družbi je doslej cca 200 ljudi splezalo zahtevne športne ferate v Avstriji (in domačo Gonžarjevo peč) brez problemov ali najmanjših poškodb.
- bili smo med prvimi Slovenci, ki so v Avstriji preplezali prve tri ferate najvišje stopnje težavnosti »F«
- na fotografiji so štiri uradno verificirani veljavni priročniki, ki jih uporabljajo na nemškem govornem področju.

Jabolka, hruške in - ferate

Znano je dejstvo, da stokrat ponovljena laž sčasoma postane resnica. Zakaj se nam torej ne uspe poenotiti pri splošni definiciji ferate?
Avstrijski Alpenverein je 2007 sprejel naslednjo – Ferata (Klettersteig) je nadelana pot v strmem in izpostavljenem skalnem svetu, ki je prehodna z (eventuelno) nadelanimi umetnimi oprijemi in stopi ter od začetka do konca zavarovana z jeklenico. Za varno gibanje je obvezna pravilna uporaba samovarovalnega kompleta.
K tej splošno sprejeti definiciji sodijo še določene zvrsti oz. tipi in stopnje težavnosti.

Replika št. 1: 10 feratarskih pravil (die 10 Klettersteig-Regeln)

Najprej sta navedena pravila sprejela avstrijski OEAV in nemški DAV, pozneje pa so bila 2012 sprejeta na konvenciji alpskih držav. Povzela jih je tudi PZS in jih na svoji spletni strani predstavlja kot »Priporočila za varnost na zelo zahtevnih planinskih poteh«. Drugih ali drugačnih pravil na uradnih spletnih straneh in v tiskanih priročnikih ni moč nikjer zaslediti.
V reviji Na Prostem.si je na 32. strani v barvnem kvadratu »7 pravil varnega gibanja po feratah« s preambulo: V feratah veljajo vsa pravila, ki tudi sicer veljajo pri gibanju v gorah, posebej pa izpostavljamo pravljičnih sedem.
4. alineja – Vponk (SK*) med napredovanjem ne potiskamo z roko, ampak jim pustimo, da nam sledijo skupaj z našim napredovanjem.
Z gotovostjo stojimo na stališču, da je zapisana trditev ZAVAJAJOČA in lahko ima velik vpliv na varnost vzpona. V tuji literaturi je tak način »dovoljen« le na feratah nižje stopnje težavnosti v zelo razčlenjenih stenah, kjer je dovolj čvrstih oprimkov in stopov. Na varnem stojišču pod sidrom (3 oporne točke) potem z eno roko pritegnemo vponke in opravimo prepenjanje nad sidro.
V gladkih vertikalah dolgih ferat tak način predstavlja velik problem tudi izkušenemu in dobro natreniranemu feratarju. Brez kratke popkovine vso težo plezalca drži le ena roka, najpogosteje pa se takrat pridruži še znani Murphy, ki s svojimi zakoni poskrbi za zaplet. Zato je v tuji literaturi eksplicitno navedeno, da »kadar je le možno« vponki SK vodimo z eno roko na jeklenici. Nadvse pomembna je še hitrost pravilnega in varnega prepenjanja, da pri tem porabimo čim manj energije in po nepotrebnem dodatno ne obremenjujemo rok.
Na fotografijah je prikazan način vodenja vponk z roko, kot pravilni način na feratah višje stopnje težavnosti.
Že leta nam je znan tudi argument, da bi nam pri zdrsu po jeklenici do spodnjega sidra vponki močno poškodovali roki, saj bi teža celega telesa preko vponk pritiskala na obe zapestji. Tuja literatura pomembno opozarja, da uporaba SK še ne pomeni absolutne varnosti na ferati. Plezalec mora podvzeti vse ukrepe, da ne pride do padca ali zdrsa na jeklenici, saj so zaradi sider in dodatnih pomagal možne hude poškodbe. Do padca pride takrat, ko nam iz različnih vzrokov popusti prijem rok. Pri kontroliranem zdrsu do spodnjega sidra pa nam SK ne more poškodovati rok. Pri pravilnem vpetju SK v plezalni pas sta kraka vedno daljša od naših rok! Opravite poskus, kot smo ga mi in se sami prepričajte v pravilnost obeh trditev!
Seveda pa moramo vedno dopustiti tudi možnost, da je edino pravilna le naša (slovenska) trditev in se vsi drugi krepko motijo!
… Roke raje uporabimo za prijemanje pomagal oziroma stene. Včasih bi človek kar obupal, če ne bi imel upanja v spremembe na bolje, čeprav zahtevajo (pre)več časa. Dobro se spomnimo, kako pomembno je zvenelo sporočilo, da je nekdo preplezal Gonžarjevo peč na alpinistični način brez uporabe samovarovalnega kompleta. Vedno znova in znova bomo opozarjali, da tuja strokovna literatura izrecno opozarja, da feratarstvo ne gre enačiti s športnim ali alpinističnim načinom plezanja oziroma nikoli ne bo njun ekvivalent! Novodobne ferate so bile nadelane prav zato, da omogočijo varne »adrenalinske« vzpone v zahtevnem ostenju tudi tistim bolj izkušenim gornikom, ki nikoli niti za hip niso pomislili, da so alpinisti oziroma športni plezalci. Je pa res, da se brez znanja osnovnih prvin plezalne tehnike zahtevnejšo ferato ne da splezati, čeprav nas nekdo tudi dodatno varuje z vrvjo.

Iz osebnih izkušenj za potrditev navedene trditve navajamo naslednja primera:
Na Gonžarjevi peči smo bili priča padcu in resnejšim poškodbam sicer izkušene športne plezalke, ki je v spodnji vertikali z vpetim samovarovalnim kompletom plezala le z oporo na minimalne oprimke in stope v sicer gladki steni. Do padca zagotovo ne bi prišlo, če bi na ključnem mestu plezala na trenje s pomočjo jeklenice.
Sončna sobota in večje število feratarjev na vstopu v sicer božjepotno in zelo priljubljeno ferato na Cjajnik v ostenju Košute. Pa sta se je na »športni način« družno lotila oče in sin. Vpeta s samovarovalnima kompletoma sta iskala in tipala za oprimki in stopi na zdrsani vstopni vertikali in daljši prečnici, vmes pa glasno komentirala svoje početje. Zelo zanimivi so bili tudi komentarji pod steno, kjer nas je kakšnih 20 čakalo, da se sprosti začetni del jeklenice. V natanko 35 minutah sta uspela splezati na zgornji rob poševne prečnice, tam pa sta na šodru k sreči obupala in za tisti dan zaključila svoje ekshibicije. Verjetno sta kdaj pozneje na forumu delila svoje videnje feratarske tehnike.

Replika št. 2 – Domače železne poti (strani 38 in 41)

Gonžarjeva peč …… Plezanje je najzahtevnejše v spodnjem delu, kjer je skalna stena pokončna, oprimkov pa je zelo malo, zato se je treba ves čas vleči za jeklenico, kar zahteva veliko moči v rokah.
Grančišče nad Mojstrano ….. Obe ferati sta zgrajeni na francoski način, kar pomeni, da jeklenica ni napeta. Vlečenje po njej je posledično nekoliko težje, ….
Kmalu po svečani otvoritvi Gonžarjeve peči smo jo v enem zamahu splezali 10 krat brez počivanja (po jeklenici navzgor in po sestopni poti na izhodišče) in v povsem normalnem tempu brez pretiravanja. Potrebovali smo manj kot tri ure. V pogostih pripravah za ekstremne ferate v Avstriji smo potem izoblikovali standard sedem vzponov in (najmanj) treh spustov po jeklenici v zahtevnejšem tempu.
Ker nas je v skupini »Uličarji« kar nekaj upokojenih sivcev, tega z vlečenjem z rokami seveda nikakor ne bi zmogli. Gladke vertikale (ne oziraje na način vpetja jeklenice) vedno plezamo na trenje! Šele pri feratah težavnostih E/F in F gre v bistvu za težkoatletsko vlačenje z rokami, saj zaradi previsne stene le-te ne moreš doseči z nogami.
Naš mladi kolega iz Celja Tomaž v svojih rednih treningih za najtežavnejše ferate čez mejo zmore splezati Gonžarjevo peč do 15 krat brez počitka navzgor in navzdol, seveda gladke dele stene ves čas pleza na trenje!

Replika št. 3 – Zanka in vponka z matico (stran 35)

Komplet zanke in vponke z matico za samovarovanje ni obvezen, je pa koristen za počitek.
Oh, koliko črnila je bilo prelitega in koliko brezkončnih debat je bilo pred leti, ko smo »Uličarji« iz tuje literature prevzeli kratko popkovino in jo začeli uporabljati za počivanje na ekstremnih feratah, za fotografiranje ter pri prečenju izjemno izpostavljenih prečnic v previsnih stenah. Včasih smo se celo kolegi pokregali med seboj, nekateri pa bi nas heretike kar na grmado. Potem pa je tudi pri nas dobila domovinsko pravico, čeprav lahko še danes kar v Mojstrani vidiš mnogo plezalcev s kratko popkovino za plezalnim pasom, kako z visenjem na rokah na tistih platastih delih »počivajo« v steni.
Kratka popkovina je zakon (tako kot plezalniki) na gladkih vertikalah, roke vam bodo pa nadvse hvaležne, če jo boste uporabljali na gladkih izpostavljenih prečnicah in bo opravila večino njihovega dela.
Petzlov samovarovalni komplet SCORPIO ima tovarniško vdelan kovinski obroč in nanj pritrjen kratek trak za vpetje dodatne vponke, ki jo uporabljamo samo za počivanje. Pri plezanju jo moramo obvezno izpeti iz jeklenice, saj SK le tako opravi svojo funkcijo pri padcu. Pri nas boste še vedno srečali kakšnega feratarja, ki vas bo po vsej sili hotel prepričati, da je ta sistem najslabši, saj neprestano dodatno obremenjuje zloženi prešiti trak. Realno obstajata zgolj dve možnosti - da so Petzlovi inženirji v strašanski zmoti ali pa dotični nikoli ni odprl zadrge etuija s trakom.

Replika št. 4 – Samovarovalni komplet Stubai (stran 37)

... Pripeti sta na različno obarvana elastična trakova, kar pride prav, da jih med seboj ne zapletemo.
Ta replika je pa bolj tiste sorte, kot si jih medsebojno streljajo naši vrli poslanci v DZ. Če kdaj resno vzamete v roke kakšen katalog gorniške opreme, se vam bo milo storilo, koliko je takšnih »strokovnih« in nadvse pomembnih podatkov za pravilno in učinkovito rabo opreme. Dolgoletna uporaba najrazličnejših SK vas bo prepričala, da se bodo tudi kameleonsko pobarvani ali le enobarvni vedno zapletali, ko boste na ključnem mestu ferate premagovali največje težave. Vsak izkušen feratar pa jih bo seveda med počivanjem ali na varnem stojišču vedno znova razpletel, da bo uporabna efektivna dolžina obeh krakov.

Kaj reči na koncu?

Hoteli smo dobro in po svoje prispevati k zagotavljanju najvišje stopnje varnosti pri vzponih na domačih in tujih feratah. Po temeljitem premisleku smo prepričani v svoj prav. Če sodite drugače, potem preden zlijete prvo golido, vtipkajte v iskalno polje te spletne strani besedico »ferate« in najprej obnovite osnovne pojme. V spominu nam je iskrena izjava nekoga na domačem forumu, da je zmogel precej ferat v Dolomitih, na prvem srečanju z Gonžarjevo pečjo pa mu je prav pošteno navilo roke. Če se je samo z rokami »vlekel« po jeklenici, mu jih je zares krepko navilo. Trpel je pa čisto brez potrebe!
Veliko varnih vzponov v svetu jeklenic!

Tone Železnik v imenu »Uličarjev«