Silvo Baznik: Grem na planine, na visoke gore, a včasih le
na sedelce pogledat, kako je na drugi strani, in sem šel ...
Na parkirišču ob gozdni cesti v Kamniški Bistrici stoji le en avtomobil, ko zjutraj parkiram svoj jekleni konjiček. Hitro v pohodne čevlje, nahrbtnik na rameni in stopim na strmo peš pot, ki me skozi redek gozd popelje do galerije in nad njo do spodnje postaje tovorne žičnice, kjer prestopim cesto in nadaljujem po potki navzgor.
Drevje je odvrglo že večino listov in omogočilo boljši pogled skozi gozd. Strmina popusti in v rahlem prečnem vzponu prehodim razmeroma strma pobočja gozda in pridem do gozdne ceste pod Jermanco, jo prestopim in hodim skozi redek gozd ter opazujem pobočja Repovega kota s Planjavo in Zeleniškimi špicam. Vrh Planjave ima nekaj snega, ki so ga je navrgle včerajšnje padavine. Višje se moji poti pridruži pot z Jermance in le nekaj minut kasneje sem V Klinu, kjer prestopim grapo in se vzpenjam, ko me dohitita mladca in pustita za seboj. Kot običajno zapustim markirano pot in prečim strmo pobočje ter se kasneje višje vrnem na običajno pot, ki pripelje do presihajočega studenčka. Odpre se pogled na Bossovo grapo in lepe macesne in smreke. Tla so rahlo pomrzjena in ob hoji se sliši zvok lomljenja in šumenja pod nogami. Zlatorumene iglice macesnov imajo dodatno prevleko ledenih kristalov in pomrzjenih belih snežink in se iskrijo v jutranjem soncu. Sledi še nekaj vzpona skozi gozd in že sem pri zasilnem bivaku počivališča Pri Pastirjih, kjer je vse v pričakovanju naslednje bele pošiljke z neba. Klopce so polne belega srena, kar daje okolju lep pečat. Še nekaj sto korakov navzgor in stopim na prostran razgleden travnik.
Kar ne morem nehati občudovati macesne, ki jih ovekovečim s fotografiranjem in počasi stopam preko travnika v pas ruševja, kjer pomrzjeni plodovi jerebike pričarajo novo podobo. Melišča pod Planjavo so pomrzjena, smreke in macesni pod Brano z belim dodatkom na svojih iglicah dajejo pridah zimske idile v lepem jesenskem dnevu. Hodim po markirani poti in se vzpnem pod kočo na Kamniškem sedlu. Tu zapustim pot, stopim levo na travnata pobočja in zasledim kopico odcvetelih planik. Ko grem proti robu, presenečeno uzrem tri kozoroge pri počitku. Počasi se jim bližam in fotografiram, ko se eden dvigne, me zvedano pogleda in počasi stopi proti ostalima dvema. Vstane še drugi in se prične pasti, le zadnji ostane zleknjen v travi.
Zapustim živalsko druščino in stopim na rob sedla, s katerega uzrem Frischaufov dom na Okrešlju in slap Rinko z Logarsko dolino v senci visokih gora. Mrzla gora, Rinke in Turska gora so brez snega, le na severnem pobočju Brane je nekaj zaplat snega. Sonce je poskrbelo za gretje travnatega pobočja sedla in ustvarilo rahlo meglico, ki se povleče preko zahodnega pobočja Planjave. V daljavi je vidna severna stena Ojstrice in široko zahodno pobočje Krofičke.
Od koče je slišati glasove pohodnikov, ki so tako kot jaz izbrali za svoj cilj turo na Kamniško sedlo. Zapihal je veter in počasi stopam po grebenu sedla proti vzhodu, ga zapustim in se pridružim planincem na klopcah ob južni strani koče, da užijem toploto sonca v zavetrju in se prepustim dobrotam iz nahrbtnika.
Po odmoru stopim po poti navzdol in nižje pospravim zgornje toplo oblačilo v nahrbtnik ter kmalu dosežem travnik nad gozdom. Sedaj je pogled na pobočje pod sedlom že spremenjen. Večina jutranje beline je izpuhtela v zrak in barve trav in dreves so spremenjene, a še vedno lepe. Grem do klopc Pri Pastirjih in naredim še tu nekaj fotografij ter nato stopim v gozd in tokrat po markirani poti do razpotja V Klinu, kjer za nekaj trenutkov predahnem na novi klopci in nato nadaljujem do razpotja poti, kjer grem po stezi za Jermanco. Steza se kmalu razširi in preide v gozdno cesto, od koder je lep pogled na Repov kot in gore okoli njega. Na začetku ceste je parkiran moped, s katerim se je srečnež pripeljal iz doline. Malce dalje, na parkirišču, zagledam kopico avtomobilov. No, tudi ti vozniki in sopotniki so si dodobra skrajšali hojo iz doline, a mene zanimajo pogledi na gore in zato stopim s ceste na greben in jih zagledam: Skuta, Štruca, Kogel, Kobilja glava in za njo jugovzhodni greben Grintovca, Kokrško sedlo, Kalška gora, številni Turni, Kalški greben, Koren, Kompotela in Mokrica. Vrh Kalškega grebena je zakrit z oblačnim pasom, ki napoveduje spremembo vremena. Zopet ne gre brez fotografiranja.
Nato pa grem po cesti do ovinka, se obrnem levo in navzdol do markirane poti, po kateri sem hodil že zjutraj, kjer odvijem desno. Srečujoč številne pohodnike me pot popelje nazaj v dolino Kamniške Bistrice.
Dopoldanska pohodna tura je za menoj, od doma me loči slaba ura vožnje in pred menoj je še nekaj današnjih opravil...