Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zgodba o tistem plehu

Planinski vestnik: Aljažev stolp - stodvajsetletnik

Župnik Jakob Aljaž je imel v življenju dve veliki ljubezni; gore in glasbo. Po gimnaziji je odšel študirat na Dunaj in kazalo je, da bo nekoč postal profesor. Želja se mu ni uresničila. Predvsem zaradi nenadne očetove smrti je moral prekiniti študij, ker ga družina ni več mogla finančno podpirati. Na materino željo je stopil v bogoslovje in po posvetitvi služboval v Tržiču in na Dobravi pri Kropi.
Leta 1889 je prišel za župnika na Dovje, kjer je ostal vse do svoje smrti.
Kot narodno zelo zaveden človek, je bil Aljaž po prihodu v kraje, kjer se je že dobro razmahnila planinska turistika, naravnost zgrožen nad nemškim vplivom, na katerega je naletel na samem preddverju Triglava. Nemško-avstrijsko planinsko društvo (Deutcher und Österreichischer Alpenverein - DÖAV) je do njegovega prihoda že dobro obvladovalo naše gore. Nadelovalo je planinske poti, ki so bile opremljene zgolj z nemškimi napisi in gradilo planinske koče. Tako so bile leta 1880 zgrajene Maria Theresia-Hűtte (danes Dom Planika) in Koča pri Triglavskih jezerih, leta 1887 pa še Deschmannhaus (današnji Staničev dom). Oskrbniki v teh kočah so bili nemško govoreči in nemški turisti so imeli v kočah prednost pred slovenskimi. V okolici Triglava je bila zelo aktivna predvsem kranjska sekcija Alpenvereina.

Triglav s Tosca. Slovenski simbol danes, pred 120-leti in tudi že mnogo prej. Foto: Peter Strgar

Tudi vodniki, sicer rojeni Slovenci, ki jih je finančno močnajši Alpenverein bogateje plačeval, so se precej radi udinjali Nemcem in Aljaža je to prepričanje o boljšem - nemškem, močno jezilo. Ko je domačine vabil, da bi ustanovili gasilsko društvo, je namreč zbrane komajda prepričal, da mora biti poveljevalni jezik slovenski ...

Z Dovja se vidi, kar se iz Ljubljane in Kranja ne vidi!

Tudi ena izmed prvih podružnic Slovenskega planinskega društva (SPD) v Radovljici (ustanovljena 1895), je bila plod Aljaževe podjetnosti. Sam je postal namestnik načelnika podružnice, o njegovi veliki zagnanosti pa so se lahko prav kmalu prepričali tudi gospodje odborniki v Ljubljani.
SPD je tedaj, po komaj dveh letih od ustanovitve, šele nerodno racala svoje prve korake in skušala z barvo in čopičem v roki slediti izkušenim nemškim sekcijam, ki so do tedaj označile in nadelale že množico planinskih poti po naših gorah. Čas SPD je v tej tekmi šele prihajal. Njen prvi predsednik Fran Orožen je bil nekoliko preveč miren človek za to zgodnje obdobje. Bili so časi, ko je bil vsak mesec, včasih celo dan dovolj, da si je Alpenverein prisvojil nov dostop na neko goro - med tem ko je SPD raje priredila kakšen planinski shod ali veselico.
Šele ko se je v to tekmo aktivno vključil Orožnov precej bolj energični namestnik in kasnejši dolgoletni predsednik Fran Tominšek, se je SPD v Julijcih pokazala kot enakovreden nasprotnik Alpenvereina.
Jakob Aljaž, ki je z Dovja lahko vsak dan od blizu zrl na Triglav, je imel zelo drugačen pogled na problem kakor slovenski odborniki iz Ljubljane ali pa tisti, nemško govoreči iz Kranja. Oboji so imeli predvsem zelo veliko in na glas povedati o tem, čigav je Triglav, slovenski ali nemški. Gradili so poti, pisali oznake in utrjevali svoje obrambne položaje okoli tega strateškega cilja. Po tem pa je nenadoma prišel okrogli gospod župnik z Dovja, in enostavno - zgrabil bika za roge.

Drzna napoved dovškega župnika pred odborom SPD

Obe strani sta nedvomno osupnili ali vsaj debelo pogledali, ko je Aljaž že kar takoj po ustanovitvi Radovljiške podružnice, v Ljubljani pred zbranimi odborniki SPD razgrnil načrte, ki so v njegovi glavi zoreli več let. Te je pozimi doma najprej kar s kredo narisal na tla in tako določil mere zanki, ki jo je nameraval nemškemu nacionalizmu zadrgniti okoli vratu. Kajti, če se nam gre za Triglav - naj tudi bo Triglav!

Del strani v župnijski knjigi, kjer je Aljaž zapisal, da je stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu, v nadaljevanju pa še, kakšne težave mu je postavitev povzročila z jeznimi Nemci. Zanimivo, da Aljaž ta del v knjigi piše v tretji osebi, s čimer je nedvomno pokazal, da stolpa ni štel kot svoj dosežek, temveč rezultat skupnega boja za ohranitev slovenskega Triglava.
Župnijska knjiga se nahaja v arhivu RKC v Ljubljani, kjer so mi dovolili napraviti nekaj posnetkov.

Aljažev scenarij se je odvijal izredno hitro. Že v svoji peti številki, maja 1895, je Planinski vestnik objavil bombastično napoved, da se je dovški župnik odločil na svoje stroške postaviti na samem vrhu Triglava okrogel, okoli 2 m visok in 1,25 m širok stolp iz pločevine, ki bo lahko v v svoji notranjosti nudil zavetje za 4-5 ljudi. Hkrati je bila napovedana tudi razstrelitev skalovja malo pod vrhom (votlinica je bila poimenovana kot Staničevo zavetišče), kamor bi se lahko turisti v primeru nevihte zatekli pred strelo.
Pisec je v nadaljevanju ugotavljal, da bo ta stolp postal najvišja stavba ne le na Slovenskem, temveč tudi v vsem slovanskem svetu - saj Elbrusa ne moremo šteti zraven, čeprav se nahaja v Rusiji, ker pod njim živijo neslovanski kavkaški narodi.
Redki bralci so se ob tem bolj ko ne nasmihali. Vseeno pa je vročo novico takoj junija poobjavil politični časopis Slovenec in za njim še Kmetijske in rokodelske novice. Alpenvereinovci so ob tem le zmajevali z glavami, misleč, da gre spet za kakšno novinarsko raco, ki so jih bili nemški in slovenski časopisi v tistem času neprestano polni. Verjetno je bilo tudi zaradi takega razmišljanja Aljažu med samimi pripravami prihranjenih nekaj živcev, saj ga ni nihče oviral, niti mu hodil iz velikega firbca gledati pod prste ...
Bilo je dogovorjeno, da bo zagnani župnik takoj po veliki noči prišel v Ljubljano in na SPD javnosti še obširneje predstavil svoje triglavske projekte. A vmes je prišel nesrečni Ljubljanski potres, zaradi katerega je to predavanje odpadlo.

Načrtovanje in nakup zemljišča

Aljaž je z načrtom seznanil kleparskega mojstra Antona Belca iz Šentvida, ki je bil njegov mladostni prijatelj in mu je rad ustregel pri plemenitem projektu. Njegov načrt je mojster še nekoliko izboljšal, stolp pa izdelal hitro in kvalitetno, ne da bi kaj računal za svoje delo. Kvalitetna pločevina za stolp, je bila po Aljaževih spominih dvakrat debelejša od tiste, ki se rabi za prekrivanje cerkvenih zvonikov in tudi močno pocinkana, da bi bila odporna proti rji; mojster Belec jo je posebej naročil iz Dunajske tovarne Winiwarter. Ogrodje stolpa je bilo narejeno iz jeklenih kotnih profilov. Da bi stolp na viharnem vrhu trdno stal na svojem mestu, so naročili še jeklenice za pritrditev. Na vrhu je bila predvidena mala kositrna zastavica z letnico postavitve, strelovod pa je bil dodan naknadno.
Mojster je predvidel stolp izdelati iz posameznih, 15-20 kg težkih delov, ki bi jih nosači lahko predhodno znosili na vrh, tam pa bi jih delavci le še sestavili. Delo je bilo po teh zamislih kmalu opravljeno in izgotovljeni stolp je nato nekaj časa stal na dvorišču delavnice nasproti cerkve v Šentvidu in med tamkajšnjimi mimoidočimi vzbujal nemalo začudenja.
Aljaž je med tem uredil tudi parcelo za svojo gradnjo, saj bi mu jo v nasprotnem primeru zagotovo takoj ukazali podreti. Zato je od dovško-mojstranške občine kupil 16 kvadratnih metrov veliko parcelico na vrhu Triglava. Za gospodarsko ničvredne skale in grušč je plačal en sam goldinar. Približno toliko je tedaj na ljubljanski tržnici stal kilogram masla. Celotni stroški stolpa pa so Aljaža stali tristo goldinarjev, kot je zapisal v župnijski kroniki.

Kako to, da je lahko Aljaž kupil prostor za stolp na vrhu Triglava ravno tam, kjer je tudi služboval? 
Glede obsega nekdanje dovške župe je v Loških razgledih pisal dr. Pavle Blaznik, ki je raziskoval meje Loškega gospostva. Temu je nekoč pripadalo vse dovško ozemlje, pri raziskavah pa je izhajal iz starih urbarjev. 
Dovška župa je bila že v 13. stol ena od 17 loških freisinških upravnih enot. Obsegala je naselja Dovje, Mojstrano in Belco, na severu svet med Jepco in Hrušico, doline Vrata, Kot in Zgornjo Radovno, meje pa so tekle čez Jerebikovec, Rjavino, Triglav, Luknjo in Kukovo špico nazaj do Jepce. Ozemlje dovške župe se je kasneje ozemeljsko v celoti prekrilo z dovško župnijo, na njenem teritoriju pa stojijo tudi Aljažev dom, Staničeva koča in Dom na Kredarici. Svet na katerem stoji Aljažev stolp, je bil skupna last 137 upravičencev dovško-mojstranške občine, ki ji je župnik za kupljeno parcelo plačal en goldinar. Kupna pogodba je danes shranjena pri naslednici SPD, današnji Planinski zvezi Slovenije.

Stolp še ne stoji, Aljaž pa že načrtuje kočo

Napočil je avgust, ko je bila načrtovana postavitev stolpa. Njegove dele so z vlakom prepeljali do Mojstrane, od koder jih je šest nosačev v enem tednu znosilo na vrh Triglava. Sedmega avgusta je prišel na vrh mojster Belec s svojimi štirimi pomočniki (Andrej Kregar, Ivan Kremžar, Anton Tomšič, ime četrtega ni znano; dva pa mu je dal na voljo Aljaž, to sta bila domačina Janez Klinar-Požganc in Tomaž Košir-Kobar). Belec in njegovi pomočniki niso imeli izkušenj s plezanjem po visokih gorah, vendar jim Triglav ni naredil prevelikih težav, saj so bili vsi prekaljeni od dela na visokih strehah in zvonikih, vsi pa so bili tudi izurjeni prostovoljni gasilci (Belec je nekaj let prej ustanovil samostojno gasilsko društvo Šentvid in vsi njegovi pomočniki so bili tudi gasilci). Belec je z njimi v petih urah stolp sestavil, postavil in utrdil na našem najvišjem vrhu.
Aljaž je med tem čakal v Dežmanovi nemški koči, kjer so tudi prenočili. Vstopnina v Dežmanovo kočo je takrat stala 20 krajcarjev, spanje pa en goldinar, toliko kot je plačal za parcelo. Kdo ve, če se je v tistem trenutku zavedal, da se mu v bližnji prihodnosti za tako malo denarja obeta zelo odmevna predstava?
Sam z delavci tistega dne ni odšel na Triglav, ker je bila megla, nekajkrat se je vmes tudi ulilo in treskalo, da se je ekipa z izpostavljenega vrha parkrat umaknila nižje med varnejše skale. Aljaž je le vsake toliko stopil ven in od daleč poslušal hrup, ki so ga z zbijanjem povzročali Belec in pomočniki, vmes pa se v prazni koči pogovarjal z oskrbnikom Vilmanom. Ta mu je zaupal, da so imeli srečo, ker ni Nemcev, sicer zanje v koči ne bi bilo prostora. Aljažu je to seveda v trenutku dvignilo pritisk in ker je bil impulziven mož, je kar takoj sklenil, da bo že njegov naslednji korak veljal postavitvi slovenske koče pod Triglavom. Če ne dobi podpore pri SPD, pa postavi vsaj malo zavetišče, kamor bi se lahko zatekel s prijatelji, je razmišljal ...
Skromno odprtje in blagoslovitev stolpa je Aljaž v družbi prijateljev in pomočnikov opravil 22. avgusta. Kot je zapisal v spominih, je bilo precej hitro opravljeno. Najprej je Požganc v prepad vrgel prižgano dinamitno palico, za njo je počil še šampanjec, sledila je pesem in to je bilo vse.
Tudi iskanje primernega prostora za kočo je Aljaž opravil kar spotoma. Ko je sedel na Malem Triglavu in se oziral za primerno lokacijo, je opazil dva gamsa, ki sta tekla preko Kredarice in to vzel za znamenje. Po vrnitvi domov je za pet goldinarjev odkupil ves dovški svet na območju Kredarice, misel na malo zavetišče pa opustil. Pisal je na SPD, da je situacija kritična in da takoj potrebujejo svojo kočo. Kot se je sam pohvalil, je tedaj res uspel "zguncati ves odbor", ki ga je nato pri zamisli podprl. Tudi načrte za kočo je Aljaž naredil sam, nabavil gradbeni les in pod njegovo organizacijo so dela stekla tako hitro, da je bila prva koča na Kredarici postavljena in odprta že naslednje poletje.

Aljažev mat v dveh potezah

Vrnimo se ponovno k stolpu, saj vse še zdaleč ni minilo tako mirno kot postavitev. Časopis Slovenec je en dan prej, 6. avgusta objavil naslednjo kratko vest: "Danes zjutraj se je odpeljal g. A. Belec z dvema delavcema na Dovje, od koder se še danes poda v spremstvu g. župnika Aljaža na Triglav, da tam postavi stolp, ki smo ga v našem listu že omenjali. Zvečer prenoče v Dežmanovi koči in jutri v sredo zjutraj odrinejo na delo. Popoldne bo že stal stolp na očaku slovenskih gora. Bog jim daj lepo vreme."
Da teh vesti Alpenvereinovci niso niti najmanj resno jemali, pove že dejstvo, da je Dežmanova koča, ki je pod Triglavom predstavljala najpomembnejši branik kranjske sekcije, tistega dne samevala prazna. Pač - nudila je svoje zatočišče ekipi, ki je prišla tja z namenom, da jim pred nosom ukrade sam vrh Triglava. Nihče jih ni niti poskušal ovirati.
Ko so po osmem avgustu v slovenskem časopisju vzniknile vesti o uspešni postavitvi stolpa, pa je med Nemci v hipu zavrelo, saj so to dejanje dojeli kot neposreden napad na svojo lastnino. Verjetno niti niso zmogli dojeti, kako jih je lahko župnik s tako preprosto potezo matiral, čeprav je kranjska sekcija to igro že več kot dvajset let igrala suvereno in praktično brez nasprotnika.
Aljaževa genialna zamisel na vrhu Triglava zgraditi stolp - zavetišče, je bila pravzaprav "trojanski konj". To pač ni bil le običajen kovinski križ, kipec Marije ali pa kamnita piramida z napisno ploščo, stvaritev brez globljega pomena, na kakršnega lahko človek naleti na kateremkoli vrhu.
V notranjost tega stolpa so se lahko v sili res zatekli vsi planinci, ne glede na narodnost. Skozi mala steklena okenca so lahko v lepem vremenu opazovali razgled in ga primerjali s kopijo Pernhartove panorame, nameščene v notranjosti - ter kasneje po svetu širili slavo in iznajdljivost nasprotnikov Alpenvereina. Aljaž je torej ubral popolnoma drugačno pot kot Nemci. Ni nastopil kot brezobziren osvajalec, temveč je Triglav predvsem približal ljudem.

Alpenverein grozi z vsemi sredstvi

Sledile so razne izmišljene nemške pritožbe in na Triglav so bili poslani geometri, ki so opravljali meritve. Najhujša obtožba je bila, da je Aljaž s postavitvijo uničil triangulacijsko točko I. reda.
Deželni geometer (ki je bil po rodu češki Nemec) je razburjenim članom kranjske sekcije obljubljal, da bo moral predrzni župnik stolp podreti, doletela pa ga bo tudi huda kazen v višini 1000 goldinarjev.
Janko Mlakar, njegov sodobnik in prijatelj, je v spominih zapisal, kako sta se Aljaž in načelnik kranjske sekcije nekega dne srečala v Mojstrani pri Šmercu. Tam je načelnik jasno povedal, da Nemci stolpa v nobenem primeru ne bodo pustili stati na vrhu Triglava. Aljaž pa ga je na videz naivno prosil: "Prosim, pustite stolp na miru. Saj veste, kaj je pleh. V petih letih ga sne rja in vsega je konec." Načelnik je lahko tej razlagi seveda le zadovoljno prikimal.
Nemci so nato pravdo vseeno izgubili. Še več, naslednje leto je bil Aljaž naprošen, če lahko stolp postane državno triangulacijsko znamenje. Objekt je bil od daleč dobro viden in geometrom, ki so tistega leta na novo določali višine v cesarstvu, je prišel prav. V tla pod stolp so zakopali pergament z razlago, da je to poslej trigonometrična točka, ki je pod cesarskim varstvom. Nemci so se lahko dokončno obrisali pod nosom, Aljaž pa je kasneje stolp in zemljišče podaril v trajno last SPD.
V spominih se je pohvalil, da je za odlično zamisel in izvedbo tega malega visokogorskega zavetja že v prvem letu prejel mnogo laskavih pohval inozemskih turistov, med katerimi je bilo največ ravno Nemcev. Aljaž je lahko le še enkrat več ugotovil, da dejanski problem ni bil v pravih Nemcih, temveč predvsem v domačih odpadnikih, ki so večinsko sestavljali sekcije Alpenvereina na naših tleh. V vpisno knjigo, ki je bila poleg skromne opreme spravljena v stolp, pa se je že v prvem letu po postavitvi vpisalo kar 223 pristopnikov.

Naš kulturni in zgodovinski spomenik

V takem nacionalnem kravalu rojeno dete, ta pločevinasti stolp seveda ni mogel postati nič drugega kakor naš najbolj prepoznavni simbol. To pa je zelo širok pojem, ki poleg zavednih, kulturnih, političnih in vznesenih namenov potegne za seboj še precej smetja, ki tam ne bi imelo česa iskati.
Že ob desetletnici postavitve se je Vestnik zgražal nad "nepoklicanimi kulturonosci", ki so ga na debelo popisali z raznimi grafiti, zaradi katerih bi ga bi bilo nujno treba prebarvati. Tri leta za tem se je na vrhu dejansko pojavil sam oče naše planinske markacije, Alojz Knafelc. Svoj petindvajseti vzpon na očaka je proslavil tako, da je s seboj prinesel kanto barve in stolp prebarval v belo. Nedvomno je bila njegova svetla podoba zelo lepa, a bela podlaga je bila spet kot nalašč za veselo kracanje in packanje. Aljaževega komentarja na Knafelčevo pleskanje v reviji niso objavili, glede na župnikovo pregovorno odrezavost, verjetno kar z razlogom …
Po prvi svetovni vojni, ko je čez vrh tekla meja z Italijo, je potekala na stolpu celo pleskarska vojna, saj je bil stolp prebarvan v jugoslovanskih nacionalnih barvah. Po drugi svetovni vojni, ko Italijanov ni bilo več, pa je nova oblast stolp prebarvala rdeče. Leta 1984, ko je potekalo snemanje nadaljevanke o Juliusu Kugyju, so stolp ponovno prebarvali v prvotno sivo barvo, nadomestili so tudi zastavico z letnico, ki jo je nekoč zamenjala peterokraka zvezda.

Aljažev stolp danes

Kaj Aljažev stolp povprečnemu Slovencu pomeni danes, je vprašanje, na katerega tokrat ne iščemo odgovora. Stolp je brez dvoma naš nacionalni simbol, ki je bil leta 1990 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena – kar pa pri nas v praksi pomeni le malo več kot nič.
V teh 120 letih je bil že neštetokrat razvrednoten zaradi nekulturnega obnašanja svojih lastnih oboževalcev in prav tolikokrat napolnjen s smetmi. Ob njem je bilo poleg od srca iskrenih besed izrečenih tudi toliko političnih nesmislov, kot se jih je lahko verjetno naposlušal le še kip Prešerna pri ljubljanskem Tromostovju.
Kljub vsemu si danes Triglava brez tega simbola ne predstavljamo več. Za njegovo preživetje skrbijo tako uradni kot neuradni "varuhi" stolpa. Mnogo njegovih sestavnih delov je bilo do zdaj že zamenjanih ali obnovljenih in verjetno se ne bomo niti zavedali dne, ko bo na našem najvišjem vrhu stal le še nadomestni pleh, ki mu je dušo vdihnil naš zgodovinski spomin.
A tako je prav. Dokler bo v sebi nosil zgodbo s sporočilom, se bo moral sprijazniti tudi s posledicami malce preveč čustveno navdihnjenih dejanj posameznikov. Če pa bomo kdaj na to zgodbo pozabili, tedaj tudi za stolp na Triglavu ne bo nihče več vprašal.

Viri:
Jakob Aljaž, Planinski spomini, Planinski vestnik, 1923, št. 5, str. 65.
Janko Mlakar, Ob stoletnici rojstva Jakoba Aljaža, Planinski zbornik, 1945, str 95.
Peter Mikša, Aljažev stolp in Jakob Aljaž – najvišji posestnik, 2015; www.academia.edu
Matjaž Deržaj, Sto let Aljaževega stolpa,Planinski vestnik, 1995, št. 7, str. 299.
Andrej Mrak, Vikrče, Javna tribuna, 1985, št. 252.

Dušan Škodič

7-8/2015

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)

Anton Belec, mojster iz Šentvida pri Ljubljani, ki je v svoji delavnici izdelal Aljažev stolp.
Belec sicer ni bil le zelo uspešen klepar in trgovec, bil je zelo vsestranski in politično aktiven človek. Bil je nosilec okoli tridesetih javnih funkcij. Med drugim je bil član deželne vlade in načelnik Kranjske deželne gasilske zveze in župan Šentvida.
Arhiv Marka Bradača

Obenem še zahvala mojstrovemu pravnuku Marku Bradaču za pogovor med nastajanjem tega članka.

Reklama, ki je bila objavljena marca 1895 v časopisu Slovenec pravi, da se je mojster Belec iz Šentvida ukvarjal s pasarstvom, prekrivanjem cerkvenih zvonikov, montažo žlebov in strelovodov.

Foto Matevž Lenarčič

Že ob desetletnici postavitve se je Vestnik zgražal nad "nepoklicanimi kulturonosci", ki so ga na debelo popisali z raznimi grafiti, zaradi katerih bi ga bi bilo nujno treba prebarvati. 
Posnetek fotografa Ivana Tavčarja iz arhiva Planinskega vestnika.

Kupna pogodba, s katero je Aljaž kupil zemljišče na vrhu Triglava. 
Za gospodarsko ničvredne skale in grušč je plačal en sam goldinar. Približno toliko je tedaj na ljubljanski tržnici stal kilogram masla.

 

Freisinška župa
Na skici, ki jo je izdelal dr. Pavle Blaznik, vidimo meje freisinške župe Dovje. Od kasnejše občine Dovje-Mojstrana je Aljaž odkupil svet na vrhu Triglava.
 

Triglav je postal koncem devetnajstega stoletja, po tem, ko je bil ostri greben razminiran in zavarovan, zelo oblegana gora.
Miniranje Triglava je danes nezaslišano dejanje. Aljaž pa je vedel, da bo Triglav ostal naš le, če bo postal dostopen tudi množicam.
Posnetek z izleta na dan 31.07.1887 prikazuje gnečo na grebenu, ki se lahko primerja s katerim od današnjih poletnih dni.
Spominska razglednica je last Slovenskega planinskega muzeja (SPM).

Znani drenovec in ustanovitelj našega skavtstva Pavel Kunaver z mladino na Triglavu med obema vojnama. Na levi mejni kamen rapalske meje med kraljevinama Italijo in Jugoslavijo.
Foto Slovenski planinski muzej

Obisk partizanske patrulje poleti 1944, ki je razobesila našo zastavo ter vrgla rapalski mejni kamen v prepad.
Foto Slovenski planinski muzej

Prijatelji Triglava med protestom proti prestavitvi stolpa v muzej in njegovo nadomestitev s kopijo.
Delo, dne 10.08.2009

Zastavica z letnico na vrhu stolpa
Foto: Robert Klančar

  

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti PV

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti