Matija Turk: Dolomitska skupina Marmarole je neusahljiv vir navdiha vsem, ki jim samotne in neokrnjene gore nekaj pomenijo.
Cima Bel Pra (2917 m) je za Cimon del Froppo in Cimo Bastioni tretji najvišji vrh Marmarol. Elegantna ostrica, ki leži na skrajnem zahodnem robu te zapostavljene gorske skupine, vzbuja z vseh strani videz težko dostopne gore. Preko širnih travnikov in melišč visokogorske doline Val di San Vito se na severozahodu spogleduje s širokoplečim Sorapissom in njegovimi podaniki. Sorapiss (3205 m) je najvišji vrh v razsežnem grebenu, ki ga tvori več bolj ali manj izrazitih vrhov. Vsi ti vrhovi večinoma presegajo 3000 metrov in pripomorejo, da uživa najvišji Sorapiss sloves ene najmogočnejših dolomitskih gora.
S Sorapissa se nam proti jugovzhodu odprejo edinstveni pogledi na nižji, a nič manj slikovit greben, ki poteka od gore Corno del Doge preko dvojnega vrha Coste Bel Pra do Cime Bel Pra. Največ pogledov privablja prav slednja, ki se na skrajnem južnem koncu te enakomerno razgibane skalne pregrade drzno požene v nebo. V ozadju se kot njena povečana podoba dviguje velikanska kulisa, Antelao (3264 m), ki po mogočnosti in višini daleč presega vse gore v bližnji in daljni okolici. Prizor, ob katerem bomo razumeli, zakaj ga imenujejo kralj Dolomitov.
Med Cimo Bel Pra in Sorapissom se v bližini širokega travnatega sedla Forcella Grande dviguje nenavadni stolp z gladko odrezanim ploščatim vrhom. Čokati Torre dei Sabbioni (2531 m) zavzema posebno mesto v zgodovini alpinizma. Leta 1877 je namreč domačin iz San Vita di Cadore, gorski vodnik Luigi Cesaletti, med svojim prvenstvenim vzponom nanj prvič preplezal IV. težavnostno stopnjo. S Forcelle Grande ga je opazoval prijatelj Giovan Battista Giacin in v strahu pričakoval trenutek, ko bo strmoglavil v prepad.
Že pred Cesalettijem se je na Torre dei Sabbioni poskušal povzpeti slavni vodnik Santo Siorpaes s klientom Carlom Wurmbom. Obrnila sta se približno na polovici stene, ko je Siorpaes ocenil, da je vzpon postal pretežak. Inženir Wurmb, graditelj in projektant turske železnice ter proge Beljak – Trbiž nam je bolje poznan kot prvi “turist” na Jalovcu.
Prvopristopnik Luigi Cesaletti
Luigi Cesaletti - Colòto (1840 - 1912) je bil s svojim vzponom na Torre dei Sabbioni znanilec nove dobe v osvajanju Dolomitov, ko se je zanimanje od najvišjih gora usmerilo na nižje, vendar plezalno zahtevnejše vrhove. Leta 1880 se je kot prvi povzpel tudi na Cimo Bel Pra in sicer preko vzhodne stene, iz doline Val di Mezzo, kjer nam danes nudi zavetje bivak Voltolina. Kot gorski vodnik se je uveljavil razmeroma pozno. Pri vzponu na Torre dei Sabbioni je bil star že 37 let. Bil je tudi pionir zimskih pristopov na dolomitske tritisočake, ko je opravil prve zimske vzpone na Antelao, Monte Pelmo in Crodo Marcoro.
Njegovo življenje je bilo težko in polno preizkušenj. V mladosti si je tako kot Kugyjev prijatelj in vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi služil kruh v Bolgariji, kjer je gradil mostove na Donavi. Tudi kasneje mu vodniška služba ni zadoščala, da bi dostojno preživljal svojo številčno družino. Premožni tujci so predvsem povpraševali po njegovem velikem vodniškem tekmecu Santu Siorpaesu, njemu pa so se zaupali domači, italijanski turisti. Leta 1889 je z družino zapustil domači kraj in odšel čez lužo v New Jersey. Kot globoko veren katolik je bil med pobudniki gradnje cerkve v ladinski skupnosti v mestu Clifton. Ko so ob zaključku gradnje v zvonik svečano nameščali zvonove, je po zidarskem odru splezal naravnost na njegov vrh in med zbrano množico vzbudil nemalo strahu in osuplosti. Po trinajstih dolgih letih se je z družino vrnil v rodni Cadore. Kljub temu, da je bil star že preko 60 let, se je ponovno pričel ukvarjati z njemu tako ljubo dejavnostjo. Svojo zadnjo vodniško turo je opravil na Antelao. Nekaj dni za tem je zbolel, vročičen taval po hiši in nesrečno padel skozi okno. Na smrtni postelji je v rokah stiskal vodniško knjižico, svetal spomin na velika doživetja v gorah.
Cesaletti svojih dejanj ni nikoli obešal na velik zvon in njegovo ime je po smrti počasi tonilo v pozabo. Pomen njegovega vzpona na Torre dei Sabbioni je ponovno prepoznal Antonio Berti, veliki kronist in poznavalec Dolomitov. Besede, ki jih je v svojem klasičnem vodniku po vzhodnih Dolomitih namenil Cesalettiju, so izpisane na bronasti plošči ob križišču poti na Forcelli Grande, postavljene v spomin pogumnemu gorskemu vodniku in njegovemu prvenstvenemu vzponu na Torre dei Sabbioni.
Pristop čez zahodno steno
S Sorapissa bo pozoren opazovalec na ozkem pasu melišča pod vrhom Cime Bel Pra opazil sledove pristopnikov. Melišče, ki se izpod vrha poševno in na videz skoraj navpično spušča proti levi, se konča nad gladko steno. Sledovi izginejo v skalovju in nakazujejo prehode po polici, ki steno seka od leve proti desni. Čeprav je pogled na gladke stene in strma melišča zahodne stene Cime Bel Pra naravnost odbijajoč, vzpon tehnično ni zahteven. Težavnosti komaj kje dosežejo II. stopnjo. Vzpon odlikuje dolga in lepa hoja po policah, začinjena z nekaj plezalnimi mesti, dober vtis pa pokvari utrujajoče vzpenjanje po dolgem melišču pod vrhom.
Pristop preko zahodne stene (Via Lecher), ki je danes najbolj v uporabi in ga opisujemo v nadaljevanju, so leta 1899 odkrili vodnika Arcangelo in Pietro Dimai ter zakonca Otto in Ernestine Lecher. Lecher, premožni trgovec in avstrijski politik, je bil velik ljubitelj Marmarol. Skupaj z ženo sta v družbi vodnikov opravila prvi pristop na Cimo Scotter (2800 m) in Cimo Tiziano (2802 m) ter drugi pristop na Palo di Meduce (2864 m).
Drzna in vabljiva gora
Kdor se odloči povzpeti na Cimo Bel Pra, je verjetno že stal na Sorapissu ali Antelau. S teh dveh vrhov se naša gora ponuja kot povsem samoumeven naslednji cilj. Njena podoba je preveč drzna in izstopajoča, da bi nas pustila ravnodušne. Tudi sam sem jo prvič gledal s Sorapissa in pri priči me je pritegnila. Ko sva se z Janezom nekaj let kasneje namenila nanjo, naju je od vzpona odvrnilo hladno vreme in poledenele skale pri vstopu. Naslednje leto sva se vrnila in v podaljšanem "dolomitskem" vikendu najprej opravila vzpon na Antelao, kjer sva doživela prelep dan, poln razkošnih razgledov, gora, sonca in oblakov. Med vzpenjanjem mi je pogled zahajal proti Cimi Bel Pra, ki od juga deluje prav tako mogočno in nedostopno kot s Sorapissa. Upal sem, da bo lepo vreme zdržalo še naslednji dan, a so že zjutraj najvišje vrhove prekrili sivi oblaki. Kljub temu sva vzela pot pod noge in se odpravila proti koči San Marco. Obdana z gozdom in skrbno pokošeno zelenico, z ograjenim zelenjavnim vrtičkom, potkami in paviljonom na razglednem robu se koča San Marco zdi kot hišica iz pravljice. Od koče sva se po nekdanji mulatjeri udobno vzpenjla proti Forcelli Grande, kjer sva se imela namen odločiti, ali bova šla dalje. Na sedlu je za nama prišla skupina gornikov in se usmerila proti Sorapissu, pod steno čokatega stolpa so se alpinisti pripravljali na vzpon. Znamenja, da bo vreme morda le zdržalo.
Naporen vzpon na vrh
Mimo stolpa sva se po meliščih vzpenjala proti zahodni steni Cime Bel Pra. Stezica naju je privedla do začetka široke, zagruščene police ob vznožju stene. Polica sprva vodi v levo, nato pa nas možici in rdeče pike usmerijo na zgornjo polico, ki vodi daleč v desno. Ko sva po zgornji polici dosegla vršna melišča, so naju zagrnili oblaki. Nenadoma sta naju dohitela dva Italijana in takoj pripomnila, da se sedaj začne najbolj zoprni del. Strmina je naraščala in hoja je postajala vse bolj naporna. Grušč se je kotalil pod nogami in skupaj z nami drsel navzdol. Usmerili smo se v kamnite plošče na desni, kjer je bilo napredovanje lažje. Zadihani od napornega vzpenjanja, Italijana pa še dodatno zaradi izdatnega preklinjanja, smo dosegli prostorno ramo pod vrhom. Tu naj bi se, glede na opis v Salvinijevem vodniku, začel najtežji in silno krušljivi plezalni del vzpona, za katerega se priporoča uporaba vrvi. Da bo res tako sem sklepal, ko je eden izmed Italijanov, ki sta pot dobro poznala, iz nahrbtnika potegnil vrv. Storila sva enako, se opremila in pohitela dalje, da se nama ne bo treba izogibati padajočemu kamenju. Ozka polička je vodila v steno na južni strani gore, rdeče pike so jasno kazale smer. Zaradi megle sva lahko le slutila globino pod nama. Po lahkotnem plezanju po grapah in čez kratke skalne pragove sva hitro dosegla razbit greben, od koder je do vrha le še korak. Ob velikem, na novo postavljenem kovinskem križu sva najprej pospravila vrv in plezalne pasove, ki bi jih lahko povsem mirno pustila v dolini. Tudi krušljivost, razen kratkega, od strel razsekanega grebena, ni bila prav nič pretirana. Na vrhu, ki slovi kot najlepši razglednik Marmarol, sva zaman čakala, do bo sonce pregnalo oblake. Kljub temu sva bila zadovoljna, da končno stojiva na gori, ki je videti tako nepristopna, v resnici pa dosegljiva brez posebnih težav.
Cima Bel Pra je eden tistih vrhov, ki ti vzbudijo željo, da se ponovno vrneš. Razlogov za to je obilo. Poleg razgledov, za katere sva bila tokrat prikrajšana, sta to še ostala dva normalna pristopa, ki po težavnosti dosegata zgornjo II. stopnjo: stara Cesalettijeva smer čez vzhodno steno in orientacijsko precej zahtevna smer čez južno steno. Pravo gorsko romanje pa mora predstavljati prečenje grebena Corno del Doge – Costa Bel Pra – Cima Bel Pra, ki v težavnostnem oziru ravno tako ne preseže II. stopnje.
Tako kot lepi kraji si tudi lepe gore zaslužijo, da jih večkrat obiščemo in vsakič doživimo in odkrijemo kaj novega.
Besedilo: Matija Turk
Fotografije: M. in Janez Turk
Članek (z dodatnimi informacijami o vzponu) je bil objavljen leta 2014 v reviji Planinski vestnik št. 4 pod naslovom Cima Bel Pra, 2917 m.