Primož Blaha: ... Rosojanska pot - Hribovci imamo to srečo, da nikoli ne bo zmanjkalo novih krajev za raziskovanje, zato se nam res ni bati naveličanosti ali dolgočasja pri stalnem pohajkovanju tam gor …
Rezija se mi je v otroštvu zdela prav toliko resnična kot kakšna Indija Koromandija, čeprav leži takoj za mejo in bi nam pravzaprav morala biti bolj domača. Pa četudi je rezijanščina precej samosvoj jezik, ki je le s težavo razumljiv.
Po večih neuspelih dogovorih sva se tokrat z Maretom končno odpravila v to daljno Rezijo, ki seveda sploh ni bila tako daleč.
Kakšnih zverinic sicer nisva srečala, da gre za nekoliko pravljično dolino pa sva se le prepričala. Resnične »zverinice« – rezijanski Polhi – so leta 1981 po grebenu nad dolino z rdečimi trikotniki označili pot, ki je v resnici bolj brezpotje, in jo krstili za Ta visoko Rosojansko pot.
Pri vseh opisih je najbolj zanemarjena podrobnost dejstvo, da izhodišče ni enako cilju – od Solbice do planine Kot je namreč kar 10 km! In če upoštevamo, da nas avto verjetno čaka na izhodišču, potem to pač še dodatno podaljša pot, ki v tem primeru ni več visoka, ampak povsem dolinska. S tem seveda ni nič narobe, le treba je vzeti v zakup že pri načrtovanju.
S tem v mislih sva si za izhodišče izbrala vasico Korito na 640 m (dejansko le nekaj hiš, ki niso stalno naseljene). Asfaltirana cesta sicer pelje vse do planine Kot, kakih 550 m višje, ki sva jih rajši opravila za ogrevanje, kot da bi si jih pustila za konec. Najprej po cesti nato pa skozi gozd do planine Za mejo in preko planine Zgornje Brdo do bivaka Manzano pod Mulcem. Lepo urejen bivak na enkratni lokaciji z razgledom nad Rezijo in daleč proti zahodu. Sledi strmejši vzpon pod Veliko Babo do sedla Med Baban (2030 m), kjer se začne grebensko prečenje.
Najprej enostavno na prvi vrh, to je Vrh Žlebi (2317 m), z njega potem strmo navzdol – na tem delu je edina jeklenica poleg ferate z Vrha Krnice. Greben naprej je ves čas zelo razgiban v lažjem poplezavanju gor in dol, gor in dol… Vrha Kamen (2315 m) nisva niti opazila, sledi daljši vzpon na Vrh Laške planje (2448), spust na sedlo Mali dol (2376 m), spet gor na Črni vogel (2422 m), navzdol na sedlo Čez dol (2345) in spet daljši vzpon čez neizraziti vrh Pod Kaninom (2430 m) na Mali Kanin (2572 m) ter le še kratek sprehod do Visokega Kanina (2587 m).
Večino časa gre pot prav po grebenu in razgledi so naravnost fantastični na vse strani. Sploh Visoki Kanin je eden najbolj razglednih vrhov v Julijcih, s katerega se vidi prav vse: Soška dolina, morje, Padska nižina, Dolomiti, Karnijci in Visoke Ture pa seveda sosednji skupini Montaža in Viša in celotni vzhodni Julijci.
S Kanina sva se usmerila po SZ grebenu navzdol do Vrha Krnice (2441 m), z njega pa po strmi ferati navzdol. Ker se je sonce že bližalo obzorju, sva kar na grebenu obsedela in počakala na zahod. Do bivaka Marussich na prevalu Peravo (2041 m) sva imela namreč čisto blizu. No, tako sva vsaj mislila. Ne vem kaj naju je tako zmedlo, da sva začela tavati in iskati bivak, ki stoji tik ob poti in pri katerem sem jaz že trikrat bil!? Mare je pri tem še izgubil čelado, ki je tudi naslednji dan ni našel. Očitno sva že izklopila možgane in tako po nepotrebnem še nekaj časa begala, dokler ga nisva končno našla točno tam, kjer je vedno bil. Po dolgem dnevu je bilo to res odveč, zato sva le pojedla in takoj zaspala …
Drugi del poti je bil bolj pohodniški in precej nenaporen. V mrzlem vetru sva se odpravila preko Vrha Grubje (2240 m) na Žrd (2324 m). Greben se vleče še naprej preko Ždrinice na Kolk in se spusti na sedlo Buja (1655 m). A pot se temu grebenu izogne in poteka nekoliko nižje po izredno udobni in prijetni poti do sedla Buja. Midva sva sicer še kratek čas vztrajala po grebenu, vendar sva se kmalu (pametno) odločila za spust preko strmih trav do spodnje poti, saj greben postane kar zahteven. Morda kdaj drugič v obratni smeri.
Tik za sedlom naju je presenetila Koča Crasso, za katero v resnici sploh nisva vedela. Obe najini karti se namreč končata že prej, vodniček pa je tudi iz časov pred izgradnjo koče (2005). Ker sva zjutraj stalila več kot dovolj snega, tudi nisva imela potrebe po obisku koče in sva rajši malo zadremala na razgledni vzpetinici nad sedlom. Saj med dremanjem razgleda res ne potrebuješ, pa vendar je lepo vedeti, da je tam.
Sčasoma sva se odpravila naprej: sledi le še spust po slikoviti in udobni poti, ki pripelje preko planin Lom in Lomič v Solbico. Aja, saj res! Pa še tista ura vzpona po cesti do Korita! Malce sva upala, da bi koga zaštopala, ampak saj nisva zares verjela, da bo kdo sploh pripeljal mimo. Na koncu ni bilo prav nič hudega, predvsem pa sva bila vesela, da se prejšnji dan nisva zapeljala do Kota!
Po celotnem prehojenem krogu lahko rečem, da tudi tista nevšečnost z izhodiščem in ciljem prav nič ne pokvari vtisa ture, ki je v vseh pogledih prava (visoka) poslastica! Toliko bolj, ker nama je odprla spet nova obzorja in nama utrnila nove ideje za prihodnje ture …