Silvo Baznik: Cilj določimo, ko se še vozimo po avtocesti ob
pogledih na oblačno nebo in meglice na pobočjih Karavank. Gremo na večno lepo Pokljuko gledat macesne.
Iz Gorij se vzpenjamo skozi megleno kopreno proti Rudnemu polju, kjer sicer ni megle, a že v gozdu nas zajame megleno ogrinjalo. Hodimo po smučišču, kjer so odstranili pašno ograjo in manjka le še sneg, da pobeli pobočje. Tla so mokra in spolzka in tudi kamenje in skale nad smučiščem ne nudijo dobre opore tako, da je potrebno paziti na vsak korak.
Nismo edini, ki se vzpenjamo, a nekateri se že spuščajo. Le ti so imeli več megle kot sonca, mi pa v upanju na razjasnitev nadaljujemo preko ravnice Zlatih voda na sedelce pod Plesiščem, kjer o soncu še ni ne duha ne sluha. Nadaljujemo po potki, ki se vije med ruševjem. Sin pospeši korak in že ga ne vidiva, ko se ustaviva na razgledišču, kjer ni več ruševja. Čas je za odmor in okrepčilo. Ravno natočim čaj iz termovke, ko veterček odpihne meglo in pokaže se pobočje Viševnika in zopet vidim sina, ki naju čaka. V daljavi se pokaže vrh Slemena in pobočje Tosca, pod nama pa vidiva vrh Plesišča. Kar zavriskal bi, tako je lepo. Hitro nahrbtnika na ramena in se pridruživa planincem, ki gredo proti vrhu. Medtem se je sin naveličal čakanja in stopa navzgor, midva pa malce počasneje za njim. Prideva na greben in pokukava na severno stran, kjer še vztrajajo megleni oblaki, a visoka Rjavina je že obsijana s soncem. Nižji vrhovi Seliškarja, Mrežc, Lipanskega vrha in Brd pa so le delno vidni. Nadaljujeva proti vrhu Viševnika, ki ima lepo število obiskovalcev, ki uživajo v soncu in razgledih. Še nekaj minut hoda in se jim pridruživa. Ker pihlja, nudijo topla oblačila poleg sonca dovolj toplote, da lahko v miru predahnemo in si ogledamo gorske vršace. Tokrat je Triglav kot na dlani in dan nam ponudi lepoto sonca, meglic in gora. Enkratno in vredno truda, ki smo ga vložili za dosego vrha.
Po daljšem postanku se odpravimo z vrha. Stopamo po in pod grebenom na zahodno stran gore ter tudi tu spremljamo igro vetra in meglic. Z grebena se spustimo na vzhodno stran in gremo na Srenjski preval. Mali Draški vrh pustimo pri miru. Stopamo po markirani potki, ki pelje proti Lipanci, a jo pod Draškim robom zapustimo in gremo svojo pot navkreber. Počasi se vzpenjamo, iščoč prave prehode in dosežemo rob, s katerega prepadna stena pada v dolino Krme. Poprimemo za skalo, se povzpnemo nekaj metrov in smo na grebenu, po katerem hitro pridemo na sam vrh Vrha Draškega robu, s katerega je čudoviti pogled na gore nad Krmo. Dolina ostaja nevidna, ovita v belo pregrinjalo. Nad njo so gozdovi, kjer se menjavata zelena barva smrek in rumena barva macesnov. Nad gozdovi pa skalnata pobočja brez snega, le nekaj zaplat ga je ostalo od zadnjega sneženja na najvišjih vrhovih.
Po krajšem odmoru se odpravimo z vrha po isti poti do spodnje poti, po kateri pridemo do prevala nad Solnicami. Tu zapustimo pot, prečimo, poiščemo prehod med skalovjem in ruševjem, se povzpnemo na južno plat naslednjega vrha in zagledamo možica. Sledimo skoraj neopazni stezici, kjer je še nekaj možicev in dosežemo greben. Na južni strani grebena je ruševje, na naši levi pa strma prepadna stena. Stopimo po grebenu na vrh Velikega Selišnika, od koder je najlepši pogled na sosednji Debeli vrh in v nadaljevanju Mrežce. Pod nami so številne dolinice, polne ruševja in macesnov in oko se za nekaj časa ustavi še spodaj na Malem Selišniku in na sosednjem visokem Viševniku, Srenjskem prevalu, Malem Draškem vrhu in seveda na sosednjem Vrhu Draškega roba.
Še tu naredimo kopico fotografij, se okrepčamo in počasi se vrnemo nazaj na markirano potko, po kateri gremo sedaj nazaj do razcepa, kjer gremo v smeri Rudnega polja. Visoki Viševnik meče veliko senco na svojo severno stran in tako se pred njo ustavimo. Še nekaj trenutkov namenimo soncu in fotografiranju, nato prestopimo črto med sončnim in senčnim delom dolinice in se v hladu dneva podamo proti Kačjemu robu. Na robu stopimo med ruševje, se spustimo malce navzdol na sončno pobočje, polno zlatorumenih macesnov. Škloc, škloc, škloc pojejo fotoaparati in naredimo stotino fotografij. Lepa je jesen in prekrasni macesni ji dajejo enkraten pečat. Počasi, počasi stopamo proti Zlatim vodam, kjer pokrajino popestri voda v manjši kotanji in z macesni ustvari še lepšo podobo jeseni.
Spustimo se na smučišče, srečajoč pohodnike in po gozdni cesti se vrnemo na parkirišče, kjer odložimo nahrbtnike, se vsedemo v avtomobil in odpeljemo v domači kraj.