Slovenska vojska - Janez Kavar: ... Dvajsetletni jubilej je dogodek, ob katerem GORŠ SV gorniško iskreno čestitam 
Slovenska vojska - Miha Kuhar: Kako razmišljamo in delujemo ...
... in mnogim, ki so za to zaslužni in so v dvajsetih letih pri njenih dejavnostih ter razvoju sodelovali, gorniško iskreno čestitam.
Ob pisanju teh vrstic sem se znašel v vznemirljivem prepletanju spominov nekoč aktivnega častnika Slovenske vojske in kritične presoje sedanjosti kot upokojeni pripadnik SV ter član nacionalne vojaške gorniške organizacije.
Pred več kot dvajsetimi leti je bila GORŠ SV zame in za druge daljni želeni cilj. Danes GORŠ SV opazujem s perspektive približka nekdanjemu cilju, predvsem z vidika mednarodno široko razpredenega vojaškega gorništva, v katerem ima Slovenija pomembno vlogo.
Najbrž bo ob jubileju GORŠ SV še kje zapisano o uspešno izvedeni vaji slovenske vojske, takrat še TO Republike Slovenije, prvi vaji slovenske vojske ob udeležbi tujih vojaških opazovalcev z vsebino bojevanja v gorskem svetu. To je bila vaja Triglav 92 oktobra 1992 na Smokuški planini pod Zelenico, le malo južno od slovensko-avstrijske meje po robu Karavank, ki so jo še dobro leto pred tem skoraj popolnoma zapirali graničarji JLA. Na vaji smo prikazali predvsem izkušnje in sposobnosti alpskih izvidniških vodov slovenske TO, poleg tega je z njo vojaško gorništvo nove slovenske vojske postalo prepoznavno v mednarodni skupnosti vojaškega gorništva in vojaških gorskih šol.
Že poleti 1993 sva se z vodnikom inštruktorjem alpinistike Lojzom Novakom udeležila letnega srečanja Mednarodnega združenja vojaških) gorskih šol (IAMMS) v švicarskem mestu Andermatt. Nacionalna gorska šola Slovenske vojske je po srečanju z novimi izkušnjami postala jasen in nedvoumen cilj, čeprav je bilo na poti do uresničitve še veliko ovir. Včasih se je zdelo, da slovensko vojaško gorništvo, zgodovino, dosežke, sposobnosti in perspektivnost bolj poznajo ter cenijo v tujini kot domovini.
Z urjenjem skupine pripadnikov madžarske vojske v gorništvu poleti 1994, z vsebinami in organizacijskim pristopom so bili že oblikovani vsestranski obrisi slovenske vojaške gorske šole ter njene mednarodne ambicije. Ob že oblikovani gorski enoti Slovenske vojske, 32. gorski brigadi SV, je bil leta 1996 z ustanovitvijo GORŠ SV dosežen neprecenljiv cilj, mejni kamen v zgodovini slovenskega vojaškega gorništva. Bodimo iskreno nedvoumni, da aktualno slovensko vojaštvo v svetu ni po ničemer bolj prepoznavno in cenjeno kot po vojaškem gorništvu.
Natov center odličnosti za gorsko bojevanje, delujoč na slovenskih tleh, je le zadnji dokaz trditvi.
GORŠ SV je v dvajsetih letih prehodila razgibano pot, polno padcev in vzponov, kar je realnost v gorništvu, in sicer ne le v vojaškem. Vojaško gorništvo je preveč resno in zahtevno področje, da bi se z njim lahko ukvarjal in ga usmerjal vsakdo, kar se je z GORŠ SV žal večkrat dogajalo, tudi z njenim formacijskim ter lokacijskim premeščanjem sem in tja. Kljub temu je bilo vzponov in uspehov več kot padcev ter porazov.
Največja zasluga GORŠ SV v minulih dvajsetih letih je, da je zbrala, oblikovala, utemeljila in praktično uveljavila slovensko nacionalno doktrino na področju vojaškega gorništva, vojaškega smučanja ter vojaškega gorskega reševanja. Doktrina temelji na poenotenju, tesni povezanosti in prepletenosti, zgodovini, tradicijah, izkušnjah in dosežkih množičnega slovenskega planinstva, uspešnosti slovenskega alpinizma in smučanja ter učinkovitosti slovenskega gorskega reševanja. Obetal se je skoraj kadrovski naskok ob prvi formalno »ilegalni« gorski reševalni akciji s helikopterjem SV na planini Sija v Karavankah decembra 1994, kar pa je pozneje prineslo novo praktično doktrino helikopterskega reševanja pri nas, oblikovano prav v GORŠ SV, in oblikovanje prvovrstno usposobljene skupine vojaških gorskih reševalcev, večinoma inštruktorjev v GORŠ SV.
Ali si danes lahko zamislimo helikoptersko reševanje v slovenskih gorah brez sodelovanja SV in brez že povsem rutinskega sodelovanja z Gorsko reševalno zvezo Slovenije?
Delež GORŠ SV pri usposabljanju pripadnikov SV v gorskih veščinah je neprecenljiv. V mednarodnem merilu so pripadniki SV na splošno med najbolje usposobljenimi v gorništvu. Mogoče se tega očitneje zavemo šele, ko svet obkrožijo fotografije, kot je bila tista slovenskih vojakov pripadnikov Isafa februarja 2005, ko so se visoko v afganistanskih gorah na višini 3071 metrov edini prebili do ostankov ponesrečenega letala. Spomnimo se tudi fotografije nebogljenega dojenčka v sedežu, medtem ko ga slovenski vojaški reševalec varno dviga v lebdeči helikopter SV med poplavami v Srbiji leta 2014. Enako neprecenljiv je delež GORŠ SV pri usposabljanju stotin pripadnikov tujih vojsk iz več desetin držav v vojaškem gorništvu in smučanju. Tovrstnega promocijskega pomena naših nacionalnih (vojaških) sposobnosti se niti ne zavedamo, še manj pa ga znamo ceniti.
Ob gorski enoti SV in GORŠ SV smo iz. leta 1994 ustanovljene Gorske sekcije pri Zvezi slovenskih častnikov leta 2007 dobili še Združenje vojaških gornikov Slovenije (ZVGS). Tako je nastalo nacionalno organizacijsko in strokovno zaokroženo okolje vojaškega gorništva, mednarodno primerljivo ter v marsikaterem pogledu tudi kot zgled. S skupno in sočasno organiziranim 44. letnim srečanjem Mednarodnega združenja vojaških gorskih šol (IAMMS), katerega članica je GORŠ SV, in jubilejnim 25. kongresom Mednarodne federacije vojaških gornikov (IFMS), katere član je ZVGS, smo leta 2010 na Bohinjski Beli Slovenci premaknili pomen in vsebine sodelovanja v vojaškem gorništvu v sodobnem svetu na novo raven. V mnogočem so to zasluge GORŠ SV.
Spomnim naj na vlogo GORŠ SV pri izvedbi prve slovenske vojaške alpinistične odprave na Denali na Aljaski leta 2006, edine take do zdaj. V vojaških alpinističnih odpravah Slovenci v mednarodnem merilu zaostajamo. Ob uspešnih slovenskih civilnih alpinističnih odpravah je mogoče izziv, da s civilno-vojaškim povezovanjem in dopolnjevanjem tudi na tem področju ujamemo razviti (vojaški) alpinistični svet ter razvijemo svojo doktrino, temelječo na sodelovanju in dopolnjevanju.
Jubileji so vedno nekakšne slovesne inventure, toda tudi izhodišča za odgovore na sodobne izzive, koraki k novim ciljem. Aktualno spremenjeno sodobno varnostno in obrambno okolje, globalizirano bolj kot kadar koli do zdaj, ima tudi neposreden vpliv v nacionalnih okvirih. Mogoče sta prav nacionalna vloga in poslanstvo GORŠ SV v prihajajočem obdobju njen največji izziv ter naloga in hkrati zaveza, ki sega več kot stoletje nazaj v obdobje »slovenskega« 2. gorskega strelskega polka avstro-ogrskega vojaštva do alpskih izvidniških vodov TO pred in med vojno za slovensko samostojnost. Pomembno je pridobivati iz nacionalnih virov gorniškega znanja in izkušenj ter jih predvsem prek veliko gorniško usposobljenih pripadnikov SV preizkušati, dopolnjevati in vračati v nacionalno ter globalno okolje. Nacionalni pomen in vloga GORŠ SV kot institucije ter vseh v njej trenutno delujočih sta tesno povezana s tradicijo in zgodovino, katere del smo tudi Združenje vojaških gornikov Slovenije. Veselimo se zglednega sodelovanja tudi naprej.
Gorniški srečno!
Besedilo: brigadir Janez Kavar, Združenje vojaških gornikov Slovenije