Bojana Ambrožiča (in Nino) na Kredarico, 22. oktobra 2016
Že prejšnji teden sem najprej mislil teči na Kredarico. Potem pa so se razmere toliko uredile, da sem raje tekel na Triglav. Ta teden pa je zapadlo po hribih kar nekaj snega. Zato sem vedel da me v hribih čaka snežna pravljica, ki jo ne smem zamuditi.
Vesel sem bil, da se mi je na teku pridružil Nino. S turo sva spet začela pri lesi v Krmi. Do sem gre z avtom zaenkrat še brez težav, saj tu še ni snega. Odločila sva se da kreneva na Kredarico po tekaško. Torej s tekaškimi copati. Na to temo dobivam res zelo veliko vprašanj: v smislu kako je mogoče da tečem po globokem snegu s tekaškimi copati. Ali te pri tem res nič ne zebe? Ne, me ne. Ali mogoče uporabljaš gamaše in copate iz gore-texa? Ne in ne. Tule, v naslednjih nekaj vrsticah, vam bom razkril kakšna je moja “skrivnost”.
Pozimi tečem po snegu z istimi tekaškimi copati kot poleti. Torej brez gore-texa ali kake druge vodo neprepustne membrane. Tečem tudi brez gamaš. Moja rešitev za tek v snegu je veliko bolj preprosta. Jaz si za tek v snegu obujem dva para debelih nogavic. Od tega uporabim ene daljše (dokolenke), ki jih obujem čez tekaške pajkice. Tako sem naredil tudi na tej turi. Tokrat sem nosil celo tri pare nogavic, saj je bilo napovedano da bo kar 7 stopinj pod ničlo.
Večina sprašuje kako je mogoče da me pri tem ne zebe. Razlog je preprost. Sneg je v resnici zelo dober izolator, ker vsebuje veliko zraka. Težava je le spomladi ko je sneg gnil oz. zelo moker. Takrat pa me občasno lahko zazebe. Na tej turi, priznam me je res zeblo v prste, saj sem naredil napako. Nosil sem zelo obrabljene tekaške copate, ki so imeli spredaj, pri prstih, zelo veliko luknjo. Skozi to luknjo sem ves čas zajemal sneg, zaradi česar si nisem mogel ogreti prstov. Težavo sem zasilno rešil s plastično vrečko. Na nasprotni nogi, kjer copat ni bil strgan, pa me celo pot ni niti enkrat zazeblo.
Torej opreme za tek v snegu tokrat nisem preizkušal, saj vem da tehnika deluje, saj po snegu tečem že zadnjih deset zim. Sem pa preizkušal športno kamero – Acme, ki je pravzaprav poceni Kitajski ponaredek GoPro-ja. Najtežje je bilo izumiti način kam in kako namestiti kamero, da me pri teku ne bi ovirala. Sam zelo veliko dam na udobje. Zato zame ni sprejemljivo da bi užitek v teku trpel zaradi kamere, ki me tako ali drugače ovira. Hkrati pa je morala biti kamera na takem mestu, da prikazuje dejansko stanje. Zato je odpadel sistem s trakovi za na glavo ali na prsi. Ugotovil sem da me kamera ne ovira izključno če je pričvrstim z velcro trakovi na naramnico mojega tekaškega nahrbtnika. In res me cel dan teka, kamera na tem mestu, ni čisto nič ni ovirala in sem skorajda lahko pozabil nanjo. Kamera je delovala dobro. Le baterija je katastrofalno slaba. Kvaliteto videa pa boste presodili vi bralci.
Kljub temu da sem se počutil zelo močan, sem se odločil da tokrat ne bom na Kredarico tekel na polno. Tako sva z Ninom v zelo zložnem tempu počasi napredovala navzgor po dolini in uživala v fantastičnih razgledih. Na začetku so bili razgledi pisano, jesensko, obarvani. Višje pa je bila prava snežna pravljica. Snežna meja je tokrat sovpadala z gozdno mejo. Na ravnici Vrtača je bilo ca. 10 cm snega, na Malem polju okrog 20 cm snega in na Kredarici okrog 30 cm snega. Gaz je bila speljana po bližnjici do Prgarce. Tu sva tudi izstopila iz sence gore. Tako da je postalo celo rahlo toplo. Vsekakor pa je bil čisti užitek gledati kako se sonce lesketa na neštetih snežnih kristalih. Svoje pa je dodala še silhueta oranžno-rdečih macesnov.
Od Prgarce sva sledila gazi na Ržke pode. Na Ržkih podih sem pričakoval da bo gaz zavila na zimsko varianto: po dolinici na vzhodni strani Vrha Snežne konte. Vendar je bila gaz speljana naokoli po poti čez vrh Kalvarije. Ta pot je nekoliko daljša. A, tokrat mi čas ni bil toliko pomemben. Žal pa se je vreme začelo slabšati. Navlekla se je tudi megla, zaradi česar ni bilo več lepih razgledov.
Na Kredarici naju je vremenar (v funkciji oskrbnika koče) prijazno spustil v toplo kočo. Po kratkem okrepčilu in tajanju sva zgazila še do vrha Kredarice, s koder se običajno odpira eden lepših razgledov na Triglav. Večina namreč ne ve da je Kredarica ime gore oz. vrha na katerem leži koča – z imenom Triglavski dom. Žal zaradi poslabšanja vremena željnih razgledov ni bilo. Pač pa je bilo izredno hladno in celo nekoliko vetrovno. Zato sva po isti poti hitro sestopila nazaj v Krmo. Zaradi snega je bil sestop en sam užitek. Na žalost pa mi je baterija na kameri že usahnila. Tako da spusta nisem uspel posneti. Lepo je biti enkrat doma že pred južino.
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič