Večer v nedeljo, Potovanja - Franci Horvat: … svet, prijatelji med njimi se snidejo spet. Kjer danes leži Logarska dolina, je bilo nekoč veliko jezero.
V njem je živel požrešen zmaj, kateremu so Lučani in Solčavani vsak dan na žrtvenik pripeljali deklico.
Zmaj je pojedel že skoraj vsa dekleta v Logarski dolini, med živimi je ostala le še grajska hči. Graščak je obljubil mladeniču, ki mu uspe ubiti zmaja, grad in svojo hčer. Prvi, ki se je opogumil, je bil grajski hlapec. Ta mu je odsekal le eno stransko glavo. Ranjeni zmaj je prestrašenega hlapca pojedel. Drugi, ki se je spopadel z velikim zmajem, je bil drvar. Tudi on je zmaju odsekal stransko glavo. Tretji se je zmaju postavil po robu pastir. Ubil je največjega vola in ga napolnil z živim apnom. Vola je prinesel k jezeru in čakal, dokler se zmaj ni prikazal. Lačni zmaj je vola v trenutku pojedel. Pekočo bolečino je skušal ublažiti s pitjem hladne jezerske vode. Ko je popil celo jezero, je umrl. Pastir se je oženil z mlado grajsko hčerko. (Prirejeno iz knjige Lojzeta Zupanca Palček v čedri - Zmaj v Logarski dolini).
Zmajev in jezera v Logarski dolini ni več, ostale pa so številne pripovedke o teh strašnih lintvernih (kot se zmaji tudi imenujejo), ki so bili že nekoč in so še danes zanimiva tema za pogovor. Na Osnovni šoli Solčava so o tem napravili celo raziskovalno nalogo. Pokazalo se je, da so si zgodbe dokaj podobne, z nekaj manjšimi spremembami in dopolnili.
Širil se je glas
Zanimivo se je ozreti v preteklost in videti, kako so Savinjske Alpe odkrivale znane osebnosti. Med prve (datirane) sodi obisk znanega botanika Joannesa Antoniusa Scopolija, ki je že leta 1758 obiskal Savinjske Alpe, sledila sta mu Franz Xaver von Wulfen leta 1762 in Belsazar Hacquet v letih 1778–1784. Bilo je tudi nekaj zoologov (Deschmann leta 1847, Gobanz leta 1855), geologov (Rolle in Lipold leta 1855 in 1856), pesnikov in pisateljev. Slednji, med katerimi so tudi I. A. Supantschitsch leta 1815, so s potopisi in pesmimi širili glas o lepotah Logarske doline.
V solčavsko župnišče je leta 1832 prinesel prvo vpisno knjigo nemški pisatelj Johann Gabriel Seidl. Že leto kasneje je Solčavo obiskal Anton Martin Slomšek in napravil prvi slovenski vpis v omenjeno knjigo. Njegovo posvetilo je bilo: »Gore, doline pokrivajo svet, prijatelji med njimi se snidejo spet.« Omembe je sreden tudi Franc Štiftar (1846–1913), ki je predstavil Savinjske Alpe J. Frischavfu in s tem odigral pomembno vlogo pri nadaljnjem spoznavanju tega območja.
Johannes Frischavf (1837–1924) je bil zaslužen za povečanje slovenske zavesti, pomemben je tudi za razvoj slovenskega planinstva in razširjanje vedenja o lepotah Savinjskih Alp. Pomembno vlogo je pri tem imel Franc Kocbek (1863–19309), pri čemer mu je pomagal J. Frischavf. Med drugim je zaslužen kot pobudnik za uporabo vpisne knjige v Logarski dolini. Leta 1862 jo je nastavil gostilničar Andrej Erjavc iz Logarske doline, s čimer je domnevno najstarejša ohranjena vpisna knjiga na tem območju. V njej so hudomušni zapisi tedanjih obiskovalcev Savinjskih Alp v slovenskem in nemškem jeziku. Začutiti je mogoče dvojezičnost in nestrpnost med slovensko in nemško opredeljenimi prebivalci. Nekateri zapisi in podpisi so prečrtani, kar nakazuje boj za gore in planine pod njimi.
Zanimivo je tudi to, da je leta 1931 savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva odkupila območje Okrešlja, ki leži nad Logarsko dolino. Omenjeno območje so člani savinjske podružnice pred drugo svetovno vojno želeli zavarovati kot narodni park Logarska dolina – Okrešelj. Žal ni bilo zavarovano vse do leta 1987, ko je takratna občina Mozirje sprejela odlok o zavarovanju Logarske doline kot krajinskega parka.
Skriti Rastočki slapovi
V Logarski dolini, ki ima tako bogato zgodovino, je obilo naravnih lepot, med katere spadajo tudi Rastočki slapovi. Kljub temu, da do spodnjega slapa ni daleč, je razmeroma slabo obiskan, če ga primerjamo s slapovoma Rinka ali Palenk. Slapovi so severovzhodno od turistične kmetije Juvanija, med Icmanikovo pečjo (1610 m) in Logarsko pečjo (1536 m) v Rastočkem grabnu. Krasijo ga dva dvajsetmetrska slapova ter številni šumi in skočniki. Spodnji slap je lahko dostopen, zgornji pa je zaradi brezpotja in strmega pobočja dosegljiv le izurjenim planincem. Deli se v dva dela, proste padajoče vode je le za devet metrov, nato pa se razlije v pahljačasti šum. Območje okoli slapa je izjemno slikovito in primerno za meditiranje. Rastočki greben je nekoliko temačen, in s tem pravljično zanimiv, kar nekatere še dodatno motivira in sprošča. Približno 135 metrov višje je še zgornji slap, ki je prav tako lep, toda do njega se je težko povzpeti.
Dostop
Če je naša smer vožnje Celje–Logarska dolina (hotel Plesnik), se moramo pri smerokazu turistična kmetija Juvanija in Rastočki slap (Logarska dolina) usmeriti na levo do domačije. Obvezno je treba vprašati za dovoljenje glede parkiranja (po navadi ni težav). Napotimo se do travnika, kjer je lesena ograja, ki se konča pri gozdu. Pot ni shojena do gozda, tam pa ugledamo smerokaz in stezico, ki nas v nekaj minutah privede do razgledne ploščadi pod slapom (na okoli 860 m). Za pot od parkirišča do spodnjega slapa bomo rabili slabih 15 minut zmerne hoje in toliko za vrnitev. Pot ni težavna, primerna je za družinski izlet. Franci Horvat
(Iz knjige Poti k izvirom; več v tiskani izdaji Večera v nedeljo)
NAMIGI
- Kapela Kristusa Kralja stoji na začetku Logarske doline. Idejno zasnovo zanjo sta izdelala Ivan Vurnik in Jože Plečnik. Postavitev pa je bila zaupana Martinu Golobu, ki je kapelico pozidal leta 1931. V zvoniku visi zvon, ki je težak 140 kilogramov in je bil ulit leta 1666 v Celovcu. Nekaj časa je bil celo na gradu Žovnek pri Braslovčah.
- Solčavska tisa (nekateri jo imenujejo tudi Hribernikova tisa) je visoka okoli deset metrov in ima v višini prsi kar 318 centimetrov obsega. Stara je med 700 in 900 leti. Kot naravni spomenik je zavarovana od leta 1951.
- Slap Palenk pri Hotelu Plesnik v Logarski dolini sodi med najlažje dostopne slapove v Sloveniji in temu primeren je tudi obisk. Ima lepo urejeno razgledno ploščad, občasno pod njim organizirajo tudi poroke. Slap je visok okoli 80 metrov in je razdeljen na tri stopnje. Pozimi pogosto zamrzne in je izziv za plezalce.