LukaZoja - Edo Krnič: Ni še čas, da pišem o svoji prvi turni smuki. Bo počakalo, vsaj upam, tam okoli 20 let. Takrat bom, ...
... ob krušni peči, ter čaju iz konoplje obujal spomine. Danes pišem o prvi letošnji turni smuki. Pa ne se zdaj obešati na zapisane besede. Seveda sem že smučal letos. Gre se za novo sezono. Ki se je lani, v bistvu pa letos, zame začela šele januarja. Res, pravi vrtiljak črk.
Ne pomnim kdaj sem zadnjič stal na smučkah 22. oktobra. Skoraj bi upal staviti, da še nikoli. Danes mi res ne gredo te besedne zveze. Kako nikoli, če sem bil danes?
Da ne bo vse nikoli, ter prvič, pa sem poskrbel sam. Tako kot sem zaključil lansko sezono, ki se je pravzaprav končala letos, sem jo tudi začel. Nikakor nisem našel psov. Opaženi so bili še nekaj tednov nazaj. Pa sem jih potem spravil na tako mesto, da jih ne bom iskal. Včeraj sem pogledal povsod. Samo tam ne, kjer so. Pa kaj, bom šel pač peš. Gregorič, po drugi strani, kot vesten uradnik, ne more verjeti kako ne najdem psov. Potem pa ob 22ih pošlje msg, da ne najde pancerjev. Seveda, te je težje najti, ker so tako majhni. Vse skupaj, razen psov, rešiva in ob šesti se dobiva v Cerkljah.
Takoj začne z bombardiranjem. Pa še startava nisva. Ne popila kave. Kolikokrat bova šla gor, trikrat ali štirikrat? Pa saj nisva kuharja. Sva le navadna javna uslužbenca. Pa potem kje bova parkirala. V vseh učbenikih, ki sem jih uspel dobiti izrecno piše: ”Avto se pusti tam, do kamor presmučaš. Enostavno. In pika.” On pa mi nabija, da sva prišla hoditi. Pa saj se gre za turno smučanje, nisva na randiju. In kdo normalen se gre sprehajati na Krvavec. V snegu. Če bi hotel sprehod, bi ga povabil okoli Bleda. Res čudna so pota gospodova. Gregorič se drži za glavo, ko peljeva mimo Kriške planine. ”Ja, no, jaz grem vedno tukaj. Pa bližje je. Pa kam greš?” ”Ja do snega, v …!!!” Avto pustiva pred zgornjo gondolo. Ko naju dve uri pozneje ustavi gospa v Cliu nekje nad popularno plažo (iskala je koze in ovce???), s kančkom očesa opazim, da mi je dal prav. Ampak kot odgovorna oseba tega ne more priznati. Snega je presenetljivo veliko. Hitro ugotoviva, da bo to ena redkih uvodnih smuk, pri kateri smuči ne bodo trpele. Hodiva počasi, kot se za prvič spodobi. Pogovor standarden. Kolikokrat bova šla gor? In večna tema, zakaj hodiva v hribe. V nekem trenutku, ko sva priča čarobnemu pogleu, ko je pod nama vse v megli, vse okoli belo, sonce pa se kaže v svoji najveličastnejši podobi, doživiva razsvetljenje. Končno ugotoviva, da ni nič narobe z nama. Pač sva iz drugega semena. Sam bi se usedel. Svoje sem dosegel. Lahko bi bil tu še tri ure in gledal ter čutil trenutek. Gregorič pa, bi podobno kot jaz užival v tem trenutku. Ampak na drugačen način kot jaz. On bi v teh treh urah pač šel gor in dol sedem krat. Mogoče celo osem krat. Sva popolnoma različna. Ampak nobeden ne zameri kakšni neobičajni besedi, oba pa trdo stojiva za svojimi prepričanji in to nama popestri hojo.
Na vrhu doseževa kompromis. Gregorič gre nazaj, ter potem še enkrat gor, sam pa bom pač gledal v žičnico dokler mi bo ustrezalo. Sonce počasi obupa nad mano in pač moram nazaj. Smuka je sedaj odvisna od tega kako gledamo nanjo. Za prvič super. Za oktober še bolj super. Če bi bila to 27-ta smuka v letu poden. Če bi peljal Petro, bi bil okaran. Ja, ne očaran. Nekje bi mogoče pisalo počasi se že dela kloža. Spet drugje 20 cm pršiča. Da pa se dobi pravo oceno, je pač treba iti na samo mesto.
Odsmučam zadnjo strmino Zvoha. In grem počasi nazaj. Sicer je proti mojim ideološkim prepričanjem, ampak bolje to kot da čakam Gregoriča. V drugo Zvoh ni več tako lep. Seveda, saj sem letos že bil tu. Kako bo šele Gregoriču, če bo šel še enkrat. Tudi njega zapustijo ideološka prepričanja. Kljub temu, da mu ura pokaže samo in only 675 višinskih metrov, se strinja da sva končala. Tudi vanj se je prikradla moja mantra:” Ja saj za prvič je čez glavo.” (Ta mantra je lahko prilagodljiva, ni nujno da je to samo v prvo. Njen cilj pa je doseči, da tudi če nič ne narediš, moraš najti razlog da je že to več kot dovolj. In si pač srečen). Sedaj pa sledi smuka, ki je po vseh normativih, iz vseh zornih kotov perfektna. Če bi mi rekel ali greva še enkrat, bi šel brez razmišljanja (seveda tega ne bi pisal, če bi mi to rekel). Zadnji del je pa pač zadnji del.