Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Šrauf in ekipa

Friko: ... pred 35 leti čez južno steno Daulagirija

Leto 1981 je slovenskemu alpinizmu prineslo dve pomembni odpravi v Himalajo. Na eni strani je bila spomladi organizirana velika odprava (VIII. JAHO) v južno steno Lotseja, jeseni pa se je v južno steno Daulagirija podala majhna odprava pod vodstvom Staneta Belaka.

V Lotsejevi steni je tekel dobro namazan stroj, podmazan z bogatimi izkušnjami velikih himalajskih odprav. Pod vodstvom izkušenega vodje Aleša Kunaverja so se s steno dva meseca borili člani izjemno močne odprave. Več kot 3000-metrska stena Lotseja je takrat veljala za najtežji nerešen himalajski alpinistični problem, v njej pa so od leta 1974 poskušali Japonci, Italijani, Francozi. Pavel Podgornik, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik so po stebru v zgornjem delu stene dosegli višino 8250 m, po drugi varianti z zahtevnim prečenjem v levo pa sta Franček Knez in Vanja Matijevec nekaj dni kasneje dosegla rob stene. Stena je bila s tem torej preplezana, vrha pa odpravarji niso osvojili.

Kljub temu je imelo to dejanje izreden odmev v svetu, saj je južna stena Lotseja veljala tudi za problem prihodnjega tisočletja.

Če je bila odprava na Lotse nekakšna velika, "all stars" zasedba, pa je imela jesenska odprava v Južno steno Daulagirija precej manj himalajskih izkušenj. Seveda je bil izjema njen vodja Stane Belak, ki je okrog sebe izbral še pet mlajših alpinistov, izmed katerih se je v tehnično zahtevnem spodnjem delu stene izkazal Janez Sabolek – Sabla, ki je preplezal in opremil najtežje dele, pri odločilnem vzponu po sicer sila skromni aklimatizaciji v spodnjem delu stene pa sta se Stanetu Belaku pridružila Cene Berčič in Emil Tratnik.

Kar 14 dni (devet bivakov samo na vzponu) je trajal njihov epski vzpon čez steno (greben so dosegli na višini 7800 m) in sestop v drugo dolino, vrha pa zaradi popolne utrujenosti in močnega vetra niso mogli doseči. Najhujše posledice tega izjemnega dejanja so prizadele Berčiča, ki je utrpel hude omrzline stopal, Tratnik in Šrauf pa sta jo odnesla precej bolje. Ta vzpon je bil izjemna promocija alpskega stila v Himalaji in do tistega časa verjetno najtežje plezanje v Himalaji na takšen način. Vzpon čez južno steno Daulagirija je bil vizionarski - majhna ekipa in alpski slog, sta bila znanilec novega v najvišjih stenah osemtisočakov. Seveda je pred tem vzponom podobne podvige že izpeljal Reinhold Messner, a tako majhna ekipa do tedaj še ni naskočila tako gromozanske stene, kot je južna stena Daulagirija.

Odisejada Šraufa, Ceneta Berčiča in Emila Tratnika še posebej zaradi zmrzlin in sestopa na drugo stran gore se je sprevrgla v pravo dramo, ki ji v Himalaji težko najdemo podobno. Vse se je dogajalo točno pred 35 leti.

Kronološko poročilo vodje odprave, Staneta Belaka - Šraufa:
5. oktobra je končano preučevanje stene s kote 5300 m nad bazo (Belak); znana je tudi dokončna odločitev — desna varianta. Ekipa si je z grebena ogledala tudi vzhodna pobočja gore, zlasti problematični vzhodni ledenik, kjer naj bi potekal sestop.

Od 7. oktobra do 13. oktobra smo raziskovali spodnji del stene; 7. oktobra smo prvič vstopili v steno na njenem najnižjem delu, 4100 m (Belak, Berčič, Tratnik in Kolar). Dosegi, smo višino 4800 m, pritrdili 200 m varovalnih vrvi in odkrili uporabne prehode.

8. oktobra je naveza Sabolek—Zupan zaradi padajočega kamenja in megle napredovala le 150 m, do višine 4910 m.

9. oktobra in 11. oktobra je naveza Belak, Berčič in Tratnik odkrila uporabne prehode čez skalno zaporo in dosegla višino 5150 m, pritrdila novih 200 m vrvi in se po dveh bivakih vrnila v bazo. Izkazalo se je, da so možnosti preboja v višjem ledenem delu stene realne.

11., 12. in 13. oktobra je naveza Zupan, Kolar, Sabolek odšla v steno in preplezala skalni steber do višine 5300 m, kjer se pričenjajo snežišča in ledišča. Težave v skali so IV. in V. stopnje. Preden so se vrnili v bazo na višini 5100 m, so postavi šotorcek za material, ki bi rabil za končni naskok.

14. oktobra je vsa ekipa v bazi. Dokončno smo izdelali načrt vzpona in sestopa za lažjo zvezo in za sporazumevanje po radiu smo ga fiksirali s pomembnimi točkami, ki smo jih vrisali na fotografije južne in severovzhodne strani Dhaulagirija. Prvo jurišno skupino so sestavljali Belak, Berčič in Tratnik. Dva do tri dni za prvo bi, če bi vse v redu teklo, šla na pot druga skupina: Sabolek, Zupan in Kolar. Vreme je ugodno, zato je start prve skupine določen za 15. oktober.

15. oktobra je naveza Belak, Berčič in Tratnik vstopila v steno in z nočjo dosegla šotorček. Del noči je prebila v šotoru na višini 5100 m. 16. oktobra so se ob 02.35 zjutraj začeli vzpenjati ob luninem svitu in s prvim dosegli vrh črnega stolpa, kjer se končujejo fiksne vrvi. Nato so nadaljeval, po strmi snežni rami ki se dviqa proti levi. Ob 9. uri so dosegi, prvi poledeneli skok v pobočju, 5500 m visoko. Tu se prično, zaradi sončne pripeke, iz zgornjih delov stene vsipavati slapovi kamenja in vode. Naveza je 7 ur čakala na polički, da bi se razmere izboljšale. Ob 16 uri popoldne gredo naprej, do noči dosežejo drugi skok, bivakirajo na polici, v skalnem razu levo od skoka, 5700 m visoko.

17. oktobra ob 00.00 uri nadaljujejo vzpon po lediščih 50°, v luninem svitu do jutra dosežejo tretji skok 5900 m visoko. Sledi vzpon v območju snežnega raza naklonine 50° do višine 6100 m, kjer izkopljejo tretji bivak v ledeno pobočje.

18. oktobra ob 8. uri zjutraj nadaljujejo vzpon po ostrih snežnih razih ki otežkočajo orientacijo ki je usmerjena na markantno razčlembo. Ta drži desno na jugovzhodni greben. Šele pozno popoldne se prebijejo na markantni dvojni snežni raz potem ko so plezali naklonino pobočij med 50 in 65°. Na višini 6400 m bivakirajo četrtič. Kolar in Zupan vstopita 18. 10. (Sabolek je ostal v bazi), dosežeta šotorček v višini 5100 m in tam počakata en dan nato pa 20. 10. sestopita v bazo. Vsi trije nato odidejo čez znani prehod na vzhodno stran gore, da bi pričakali tovariše. Zaradi orientacijskega nesporazuma pa gredo preveč proti severu in so zato prvo navezo zgrešili. 19. oktobra plezajo po desnem kraku dvojnega raza. Pridejo pod skalni pomol ki ga obidejo na levi po izpostavljenem pobočju skalnih plošč, pokritih z ledom. Možnost varovanja minimalna, naklonina 50°. Bivakirajo 6900 m visoko na zaobljenem snežnem rebru. Praviloma je na voljo le 5 do 6 ur plezanja na dan, sicer pa je čas potreben za priprave na noč — kopanje ploščadi v led in postavljanje šotora.

20. oktobra prično vzpon ob 9. uri zjutraj in do 14. ure dosežejo skalni odstavek v jugovzhodnem grebenu, kjer nalete na vrvi japonske odprave iz leta 1978. Tako so prišli na rob stene na višini 7300 m, kar pomeni, da so preplezali južno steno Dhaulagirija. Bivakirajo pred skalnim delom raza. Vse bolj občutijo vplive višine in posledice nezadostne aklimatizacije. 21. oktobra po mrzli in vetrovni noči plezajo izpostavljeni del skalnega grebena III. in IV. stopnje in previdno uporabljajo tudi stare japonske vrvi. Napredovanje je zaradi varovanja in konfiguracije terena zelo počasno, zato ta dan dosežejo le nadaljnjih 100 višinskih metrov.

Bivakirajo za skalnim blokom na grebenu 7400 m visoko. Noči so vse bolj naporne in višina onemogoča hitro napredovanje. Grebenske oblike poskrbe za vedno nova razočaranja in 22. oktobra pridobljena višina znaša približno 150 m (7550). Vendar je zvečer, ko kopljejo ploščad za 8. bivak, vršnji greben Dhaulagirija že spodbudno blizu. Sledi mrzla in vetrovna noč, nato še vedno lepo vreme naslednjega dne 23. oktobra. To jutro so šli na pot še pozneje — zadnji zapusti bivak šele ob 9.30. Greben in južna pobočja niso več tako strma. V strmem delu grebena nalete v ploščah na zadnje japonske vrvi.

Popoldne 23. oktobra dosežejo desni rob velikih snežnih pobočij pod vrhom. Višina in utrujenost sta povzročila, da so bivak uredili šele v trdi temi. Ponoči se veter okrepi in mraz se stopnjuje. Možnost za pripravo hrane je majhna, fiziološkim potrebam strežejo le s pijačo — maratonikom. Višina 9. in zadnjega bivaka na južni strani je približno 7800 m. Zdi se, da do vrha ni tehničnih težav.

Z jutrom 24. oktobra so se začele težave. Vodja Belak je po radiu sporočil načrt za prihodnji dan: najprej kuhanje hrane, urejanje opreme, potem bi do večera dosegli sedelce pod pod zadnjim vršnjim grebenom in si uredili bivak na severni zavetrni strani. Naslednjega dne, 25. oktobra, pa bi zarana opravili vzpon na vrh in se mimo šotora vračali po severozahodnem pobočju, po razu, kot so v načrtu predvidevali. Kmalu po radijski zvezi, ob 8. uri, navezi nenadoma odpove kuhalnik — ni goriva; obenem pa se močno okrepi jugozahodni veter in šotor v kratkem času zasuje s snegom. Tako je bilo treba vrh odpisati, kajti brez kuhalnika tudi dehidrirana hrana nima prave vrednosti, brez tekočine pa so življenja naveze na sestopu ogrožena. To dejstvo narekuje takojšen preboj čez prvi možni prehod na severno stran gore in samoreševanje ekipe v dolino Thak Kole po vnaprej načrtovani poti. V idealnih razmerah bi bilo za to potrebno 3 dni. Vse močnejši veter naznanja poslabšanje vremena, ki se s temno fronto oblakov najavlja na zahodu in severozahodu. Zasuti šotor, hrano in opremo, ki ne more več rabiti svojemu namenu, zavržejo zato, da bi bil sestop hitrejši. Do 12. ure doseže naveza najvišjo točko v J V grebenu — grbino, ki tvori malo sedelce pred vrhom. Na višini približno 7950 metrov je tudi prva možnost prehoda na severno stran gore. Tam so v zavetrju do večera sestopili do višine 7200 m, kjer so na SV razu odkrili ostanke šotorčka — verjetno japonske odprave. Radijske zveze z bazo ni. Pri odkopavanju butanskih bombic in dveh za silo uporabnih kuhalnikov izbruhne požar, ki uniči ostanke šotora.

25. oktobra dopoldne sestopajo po S razu na ledeniško ploščad. Od zahoda se naglo približa slabo vreme. Brez zaščite in hrane bivakirajo na prostem, čez noč jih pokrije 30 cm debela plast snega. 26. 10. so dopoldne poskusili vzpostaviti radijsko zvezo, pa niso uspeli. Vreme se slabša. V metežu in v novem snegu se trojica prebije do seraka pod grebenom (6000 m) in bivakira v ledeniški razpoki. Izčrpanost in pomanjkanje hrane že tretji dan zaostruje situacijo.

27 oktobra. Dvodnevno poslabšanje vremena nameče do jutra 60 cm novega snega. Prebijejo se na greben in po njem v globokem snegu na koto 6090 m s pogledom na razbiti vzhodni Dhaulagirijev ledenik — in rešilno dolino Tak Kole. Sledi 7-urni sestop po vzhodni steni kote 6090 m na V ledenik. Izčrpani bivakirajo na 4800m, visoko na ledeniku. Nobenega stika ni s člani odprave, ki naj bi navezo pričakovali na V strani.

28. oktobra. S prvim svitom se začne preboj po silno razbitem in nevarnem ledeniku v obupno slabih snežnih razmerah. Po 12 urah se trojica prebije do morene in zadnjič bivakira na pašnikih, pokritih s snegom, 4200 m visoko. Nobenega stika nimajo z drugimi člani odprave.

29. oktobra dopoldne pridejo v stik z ljudmi in po šestih dneh spet do hrane. Do večera sestopijo v dolino Tak Kole, v vas Kalo Pani, kjer se konča gorski del pohoda.

Medtem: Po brezuspešnem iskanju stika s prvo skupino tudi druga skupina sestopi v dolino Tak.

Kole in po vrnitvi v Tatopani izve za sestop tovarišev proti Beniju. Od 30. oktobra do 1. novembra pohod jurišne naveze do Beni in prvi stik z drugimi. Zaradi zmrzlin Berčič ne more hoditi in pot nadaljuje na konju.

Od 1. do 9. novembra sestop do letališča Baleba. 7 dni čakanja na letalo! Vrnitev v Kathmandu 9. novembra. 10. novembra prispe peš v Kathmandu drugi del odprave: Zupan, Kolar in Sabolek s spremljevalci. 16. oktobra prispe odprava čez Delhi in Frankfurt v domovino.

Vir: Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma in Planinski vestnik (1982), št.1. Str. 7-12. Naslovna fotografija: Cene Berčič zgoraj, Emil Tratnik spodaj, proti vrhu južne stene Daulagirija 1981, foto Stane Belak - Šrauf. Vir: pzs.si.

20.10.2016 08:54

 

 

 

 

 

 

 

 


Najvišji doseženi metri v južni steni Lotseja leta 1981. Na fotografiji Andrej Štremfelj pri plezanju (brez rokavic) v skalni stopnji na višini približno 8250 metrov. Vir: Peter Podgornik.


Prvi vzpon po južni steni Daulagirija (8167m) od 15. do 23. oktobra 1981 - vris smeri naveze Belak-Berčič-Tratnik.


Sestop naveze po jugovzhodnih pobočjih Daulagirija.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti