Slovenske novice - Marjan Raztresen: ... sta bila ujeta osem dni
• V Koči na Gozdu so se zbrali veterani med slovenskimi alpinisti
• Osvajali so najtežje domače in tuje smeri in drug drugemu reševali življenje
KRANJSKA GORA • Veliko parkirišče pod planinsko Kočo na Gozdu (1226 m) ob cesti na Vršič je bilo malone do zadnjega mesta polno, ko se je tam že petintridesetič v prav toliko letih zbral odcveteli cvet slovenskih alpinistov. Okoli pol stotnije alpinistov veteranov se je pripeljalo tja gor, da bi obudilo marsikateri spomin na plezalske pustolovščine, ki so se pozneje zapisale v bogato zgodovino slovenskega alpinizma.
Pozimi na Čopov steber
Tone Sazonov - Tonač je že bil eden od teh, ki so vtisnili močan pečat v slovensko alpinistiko. Prvi februarski teden leta 1968 je slovenska javnost trepetala za plezalce Aleša Kunaverja, Staneta Belaka - Šraufa in Tonača, ki so se zadnje januarsko jutro odpravili v severno steno Triglava. Po zgodovinskem prvenstvenem poletnem plezanju Pavle Jesih in Jože Čopa v znamenitem stebru v tej steni takoj po koncu druge svetovne vojne, ki so ga pozneje imenovali Čopov steber, je bilo treba ta steber preplezali še pozimi. Tisto jasno jutro je trojica pod steno računala, da ga bo zmogla v največ petih dneh - toda tretji dan, ko so bili približno na polovici, so se začeli po nebu sprehajati oblaki, ki so na goro prinesli snežni vihar.
Ko je bila trojica najboljših slovenskih alpinistov tiste dobe, kot jih je imenoval znameniti gornik Ciril Praček, že peti dan v steni in ko so njihovi kolegi v dolini vedeli, da jim gre zelo za nohte, je Marjan Keršič - Belač, vrhunski alpinist in gorski reševalec, sicer pa akademski kipar, objavil alarm: ob štirih zjutraj je dvanajst reševalcev z opremo za zahtevno reševanje že gazilo visok sneg iz Bohinja na Velo polje, dalje pa zaradi snežnih plazov niso mogli.
Sedmi dan plezanja zimskega Čopovega stebra je Tonača skoraj vzel plaz, a ga je Aleš zadržal na vrvi. Koliko snega je takrat zapadlo v tem delu Alp, pove podatek, da so gorski reševalci iz Bohinja na Velo polje celih trinajst ur gazili sneg do pasu.
Osmi dan je trojica plezalcev priplezala na rob stene, nehalo je snežiti, sonce je posijalo na dva metra snega - in na drobne pikice na Velem polju, ki so se nekaj ur pozneje srečale s tremi izgubljenimi v alpskem snežnem vesolju. Po takratnih ocenah je bila to dotlej največja reševalna akcija v gorah nasploh, v njej je sodelovalo več kot 70 reševalcev.
Zmrznil mu je nos
Slovensko gorniško zgodovino je pisal tudi gorenjski alpinist Franci Ekar, med drugim predsednik Planinske zveze Slovenije. Kot član prve slovenske alpinistične odprave v Pamir je z Antejem Mahkoto (na Vršič ga zaradi bolezni ni bilo) leta 1967 prečil masiv Pik Lenina (7134 m) in takrat svojemu soplezalcu rešil življenje. Na uravnavi nekako sedem kilometrov visoko nad morjem sta alpinista sklenila skuhati čaj, Ante je naredil nekaj korakov po belem prostranstvu, da bi v posodo zajel neomadeževan sneg - in izginil. Franci je šel po nekaj njegovih stopinjah, ki so se izgubili v ledeniški razpoki, v katero je Ante zgrmel, ko se je pod njim podrl snežni most. Na srečo je tedaj prišla mimo naveza ruskih alpinistov, ki so nesrečneža pomagali izvleči iz ledene pasti, iz katere ga Franci sam z vrvjo ne bi mogel potegniti.
Leta 1988 je Roman Robas iz Medvod vodil odpravo na himalajski osemtisočak Čo Oju (8201 m) in med vračanjem z vrha mogočne gore nenavadno zmrznil. Večini alpinistov hudo pomrznejo predvsem roke in noge in jim morajo pogosto odstraniti nepopravljivo poškodovane prste, Romanu pa je zmrznil nos. Kirurgi so v Ljubljani naredili več čudežev, a je alpinistov zunanji videz odtlej vendarle nekoliko spremenjen.
Devet let pred tem je moštvo prve slovenske, uradno jugoslovanske odprave na najvišjo goro sveta, na 8848 metrov visoki Mount Everest, neko jasno himalajsko noč trepetalo za usodo Kamničana Bojana Pollaka, ki je prejšnji teden na Vršiču enako neutrudno kot vedno pritiskal na sprožilec fotografskega aparata. Sam je bil to noč v šotorčku 7550 metrov visoko na gori, z vrha katere sta se vračala njegova prva slovenska pristopnika Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Hotel je pomagati kolegoma in se je z najnujnejšim odpravil v ledeno belo noč, toda ko so hoteli od njega iz baznega tabora po radijski zvezi zvedeti za stanje tam zgoraj, ni bilo do zgodnjega jutra o njem ne duha ne sluha. Sele s prvim svitom sta se iz najvišjega šotora na gori oglasila slovenska prvopristopnika na vrh sveta in povedala, da se jima je pravkar pridružil tudi Bojč. Šel je, kot je dejal, pod steno, kjer je pričakoval oba Kranjčana in jima pripravil varovanje z vrvjo, a sta kolega izstopila iz stene višje, Bojču pa sta tačas crknili tako radijska postaja kot tudi baterija. Ker z gore ni bilo ne luči ne glasu, so ga kolegi v baznem taboru že začeli objokovati, kar se je v zgodnjem jutru spremenilo v neizmerno veselje.
Največ plezal z ženo
Na Vršiču je med drugimi obujal plezalske spomine, ki bi bili gotovo pozabljeni, če ne bi bili zapisani, Peter Ščetinin, mož z okoli 350 plezalnimi vzponi v žepu, ki je največ plezal z ženo Barbko, z Antejem Mahkoto pa je leta 1966 preplezal Obraz Sfinge v Severni steni Triglava, kar je bil tiste čase komajda predstavljiv alpinistični dosežek. In Rado Kočevar, najstarejši udeleženec letošnjega srečanja in eden najvidnejših predstavnikov prve slovenske povojne alpinistične generacije, ki si je v svoj alpinistični dnevnik zapisal zadnjega od svojih 242 alpinističnih vzponov 1972. leta. Vsi ti fantje so si na pleča že naložili deveti križ, z njimi pa je obujal spomine več kot desetletje mlajši, pa vendar že priletni mladenič Mitja Košir, ki je leta 1973 kot 26-letnik skupaj z Janezom Brojanom in Francijem Mrakom prvi smučal izpred Aljaževega stolpa na vrhu Triglava na Triglavski ledenik.
Večina sivolasih mladeničev se je na Vršiču poslovila ta pozni petkov jesenski večer, nekateri pa šele naslednje jutro. Toliko spominov je še ostalo, ki bi jih bilo treba obuditi, da so ti mojstri prepadnih gorskih sten sklenili nadaljevati obujanje zgodovine naslednjo jesen. MARJAN RAZTRESEN