Silvo Baznik: Jutranjega sonce od nikoder in ko malo pred
deveto sedem na kolo, se podam na pot v sivini dopoldneva.
Od doma preko Šentjakobskega mostu čez Savo v Domžale in naprej do Duplice pri Kamniku, kjer odvijem levo mimo poslovnih stavb v Križ in Moste. Sonca še vedno od nikoder. Nadaljujem kolesarjenje v Komendo in Klanec. Kako primerno ime vasice, kjer se spustim na ravnico in peljem do Zaloga in naprej v vasico z lepim imenom Pšenična Polica, kjer domačini pozdravljajo in odzdravljajo kot se spodobi za omikane ljudi. Po cesti hitim v Cerklje na Gorenjskem in nadaljujem v vasico Grad, od koder iz nižine preide cesta v dolge klance.
Prestavim v lažje prenose, hitrost kolesarjenja pade, klanec ne popušča, ne popuščam tudi jaz in počasi pridobivam na višini. Mimo drvijo avtomobili. Vsi želimo priti pod sončno nebo. Na križišču pred vasico Ravne zavijem levo strmo navzgor. Temu sledi spust proti Stiški vasi, kjer grem desno v klanec do Ambroža pod Krvavcem. Skozi idilično vasico vozim že v meglici in naprej, naprej. Dohiti me kolesar brez pozdrava, kar mi da moči, da pospešim, zaklenem blažilca in grem mimo njega, a višje ustavim, da predahnem in popijem nekaj požirkov iz bidona in tedaj kolesar še enkrat gre mimo mene. Naj gre dalje, si rečem in počasi nadaljujem, premagujem zadnje ovinke in prispem do sončne planine Jezerce. Parkirišče je polno avtomobilov in po planini in cesti se vrstijo skupinice pohodnikov. Kolesarim naprej, zavijem proti Kriški planini in tik pred njo ob srečanju z avtomobilom sestopim in grem peške do planine. Nadaljujem na kolesu do okrepčevalnice Pr Florjanu, kjer sestopim in pričnem porivati kolo v klanec. Hodim po smučišču do hotela Krvavec. Naredim nekaj fotografij, pojem banano in osvežim grlo, sedem na kolo in se odpeljem, a kmalu moram zaradi kamenja na cesti sestopiti. Naprej grem malce peš in malce na kolesu ter tako pridem pod vznožje Zvoha. Hodim ob robu tlakovcev, se večkrat ustavim, da zajamem sapo in se malce odpočijem in v tem ritmu prispem do zbiralnika vode na vrhu smučišča. Sedem na kolo, se zapeljem okoli in še enkrat sestopim, da grem pod ograjo do vpisne skrinjice. Kolo postavim v stran in se vsedem, vpišem podatke v vpisno, že dobro zmahano, knjižico. Čas je za daljši premor, ki ga izkoristim za užitje hrane z nekaj osvežilne vode in seveda za fotografiranje.
Z vrha se spustim do klopce ob zbiralniku, še nekaj minut posedim in nato odkolesarim.
Po strmini grem v zavojih navzdol dokler me ne zaustavi večje kamenje, ki ga pri obratu ne prevozim temveč zgrmim s kolesa, se prevrnem in hitro vstanem. Vse je v redu, le nekaj odrgnin čutim. Tudi kolo je preživelo padec, tako da grem še enkrat na kolo in proti Krvavcu. Ustavim se, posežem po bidonu, ki ga ni. Potrebno se je vrniti na mesto padca po izgubljeno plastenko. Ob kolesu grem do ležečega debla, prislonim kolo, snamem čelado, pustim odvečna oblačila in grem peške po plastenko ter nazaj do kolesa. Zopet kolesarim mimo stolpa z oddajniki do hotela, kjer sestopim in po bregu do lažjega dela smučišča, pa zopet na kolo, do Florjana na pijačo, ki se mi neznansko prileže.
Od Florjana grem na cesto, ki pelje s Krvavca in po njej srečujoč številne pohodnike mimo planine Jezerce na asfalt. Sledi spust v megleno morje. Avtomobili hitijo navzgor in navzdol. Kolesarim enako hitro vse do odcepa ceste, kjer zavijem v vasico Ravne. Megla je za menoj in nad menoj oblačna gmota, sonca ni. Pogledam prednje kolo in ugotovim, da še vedno vozim z zaporo blažilcev. Sedaj vem, zakaj verjetno nisem zvozil strmino Zvoha brez padca. Odklenem vzmetenje in nadaljujem kolesarjenje. Sledita vas Apno in Šenturška gora in od tod spust po ozki cesti. Pred mano vozi avtomobil. Kljub temu, da sem hitrejši, ne grem mimo, temveč mu lepo sledim v dolino. Pri odcepu za Lenart zastanem, da odpelje naprej in nato nadaljujem spust v Sidraž in Laniše, kjer me prehiti kolesar. Pospešim in vozim za njim do klanca pred Kamnikom, kjer upočasnim zaradi utrujenosti. Potrebujem nekaj minut, da ga prevozim in se nato spočijem pri spustu v Kamnik.
Grem skozi središče mesta do Duplice, kjer zavijem v Šmarco, se ustavim in pojem zadnjo banano in odkolesarim. Sledi vožnja skozi Nožice, Jarše, Domžale, Dragomelj, Podgorico in preko reke Save, pod avtocesto in po Cesti v Prod na vzhod Ljubljane proti domu.
Ko ustavim, zagledam sina, ki mi prihaja naproti. Še pogled na kolesarski števec, ki se je ustavil pri stotih kilometrih poti in sestopim s kolesa.