Posavski AK, Plažna reportaža - Nejc Pozvek: Napočil je čas za prvo resnejšo hribovsko letos.
Grma. Petek zvečer, Zadnjica, nevihte so se odpeljale mimo. Vseeno ob prvem svitu, ko zapustiva udobje kombija, kaplja. Ni bilo napovedano.
Brez zadržkov jo, malo še v družbi starega cerkljanskega alpinista, mahneva pod steno in nato brez ustavljanja po gamsjih prehodih Ceklinove smeri. Mirno zgrešiva odcep čez Beli trak na levo in nadaljujeva navzgor, nato že razvijeva vrvi in pripraviva spust v grapo, pa se sredi njega premisliva in nadaljujeva po prehodih Trentarske smeri, kjer ujameva celo nekaj starih lovskih jeklenic (seveda jih ne prijemljeva (preveč), da bo vzpon prost). Izpod čelade kaplja, da se cvetni prah nepredirnega ruševja lepi na obraz, roke porumenijo, naposled pa strmina le omaga in na cvetočem travniku si izdatno postreževa.
Zaplezava v graben na levi, ker navzgor ni več smiselno. Prehod v grapo je podrt, da kaj podobnega še nisem videl. Na prvi polički sem zato odložil odvečno težo in nato nadaljeval za Grmovim gamsjim korakom, ki je iskal prehode v desno varianto Direktne smeri. Tu in tam kakšna štirica, ki je v zguljenih supergah terjala nekaj sekund popolne zbranosti, sicer pa lagodno poplezavanje II. do III. stopnje. Seveda z zavedanjem, da se napake ne odpuščajo. Precej bolj načeta in izžeta, kot sva pričakovala, se sesedeva na vstopu Smeri mladosti in pomalicava v idiličnem razgledu. Sledi naveza, žreb in zadeva dobro steče. Ko smer skrene desno, midva zatiščiva naravnost. Onkraj resničnosti. Spomin o detajlih je do danes že zbledel, a vem, da naju Tarantela (tako nekako so poimenovali najtežji raztežaj) ni preveč prestrašila (v bistvu dosti manj kot mimoleteča basejumperja). Grma je med plezanjem nabil še tri specialčke, ki jih kot drugi v strmi osmici težko dobiš ven; zato so ostali za ponavljavce (pozor: kakšnih padcev morda niso vredni).
Naslednji raztežaji silijo pod ogromnimi previsi proti desni. Zračno, izpostavljeno in v klasični slovenski skali, ki se zgoraj mestoma popravi. Ko že gladko zmanjka tekočine v nahrbtniku in se tudi plohe odpeljejo mimo stene, pod vrhom neusmiljeno prižge sonce, ki s trenjem vrvi ustvari odlično kombinacijo za obupavanje. Ob testiranju frenda z roko udarim kamen in tura kar naenkrat dodatno napne svoj dramaturški lok. A soplezalec s svojim pragmatičnim sarkazmom vedno znova poskrbi za dvig razpoloženja.
Pol dneva po izhodu iz Zadnjice na Prehodavcih srebava nesramno drag Radler in vodo ter se baševa z ričetom. Za silo se namestiva v bivaku, kjer prisluhneva nočni pesmi žag.
S svitom se zbaševa izpod kovtra, pomaževa jajčka in se odpraviva po gamsjih prehodih znova v steno. Čudoviti prizori jutranjega sonca, trentarskih travic in macesnov naju po skrivnih prehodih pripeljejo na vstop Stebra. Plezarija lepo steče, posledic prejšnjega dne (razen mojega udarjenega ročnega palca) ni čutiti. Umirjeno dopoldansko plezanje zmoti hladilniku podoben projektil, ki ga (znova zavoljo hudega trenja) z razmajane gredine pošljem daleč čez Grmo v Zadnjico. K sreči se obdržim in malce tresav grizem trave navzdol do prvega primernega mesta za varovališče. Naslednjič se ustaviva bolščeča v gladko ploščo, ki šele po desetih metrih gosti prvi klin.
Po dolgih pogovorih in ogledovanju, napadanju in omahovanju, žlahtnih monologih in samohrabrenju, mi Grma po četrt ure preda štafeto. Hitro mi uspe razvozlati vstopni detajl in rdeča enkica sede v šalco nad polico. Odleže. Nadaljujem po gladki plošči, zatikam, končno vpnem klin, nato pa, po dolgih zaletavanjih in ogledovanjih, s pol k. le zaplezam. Čez nekaj metrov z velikimi prestrašenimi očmi in rokami, ki ne zdržijo več poti navzdol, dopovedujem Grmi, da ne morem več. Težki trenutki z upanjem, da bo edini klin opravil svojo nalogo. Spustim se, izpulim mikro frenda (nižje nato odleti še eden), klin pa me k sreči ne razočara.
Grma nato, sicer z nekaj obotavljanja, dokaj suvereno dokonča moje delo. Kot drugi se sprehodim do njega, še vedno boreč se z mislimi neuspelega poskusa in pojoč hvalospeve Anteju, ki je tod preko potegnil na pogled.
Nadaljevanje v čvrsti skali pripelje nazaj na Prehodavce (kjer za čas najinega bivanja ne preveč sita pustiva skoraj 60 EUR – naše koče niso kaj cenejše kot tuje, če ste slučajno tako mislili), od tam pa po jari kači dveh dolgih ovinkov nazaj v Zadnjico.
Z Andrejem Grmovškom sva 9. julija 2016 v Vršacu preplezala smer Onkraj resničnosti (VIII-/VI-VII, 400 m + 700 m »dostopa« IV/II-III, 10 h), 10. julija pa Steber (VIII+/VI-VII, 400 m, 8 h).