Silvo Baznik: Obljuba dela dolg in kar sem dejal, tudi storim: 
po prvem snegu grem na Veliko planino.
Zapeljem se v Stahovico in po cesti navzgor mimo lovskega doma do prvega prostora ob cesti, kjer parkiram, oprtam nahrbnik in stopam po cesti. Srečujem prve obiskovalce Primoža, ki se že vračajo. Megla je tako spodaj v dolini kot tudi nad menoj. Cesta je solidno vzdrževana in dokaj hitro grem mimo zadnje kmetije in višje na kolovoz, ob katerem je pripravljeno brezštevilo debel za odvoz v dolino. Korak stopa mimo prve kapelice in drugega znamenja in z nekaj vzponov in spustov prispem do razpotja pod Primožem, kjer zapustim kolovoz in se usmerim na stezico, po kateri dolga pot pelje okoli hribov in seveda vedno višje in višje. Marljive roke so naredile nekaj prekopov za odtok deževnice, da bi tako zaustavile spodjedanje steze. Medtem se je razjasnilo, a ostalo še vedno hladno, ko sem prispel do ravnice, na kateri je pred časom stala Mickina bajta in kjer je razcep poti. Leva pelje prek Pasjih pečin in desna zimska varianta navzgor po poti modrega moža. Ker tu še ni snega, grem levo po zanimivi in lepi obnovljeni poti in kjer je na dveh mestih odprt pogled na gore, kjer višje že leži sneg. Tudi Poljanski rob Velike planine je ovenčan z belino prvega snega. Po fotografiranju nadaljujem do konca poti čez pečine, stopim na izravnavo med Kisovcem in Malo planino ter veselega srca stopam navzgor. Pod čevlji škrta lomljenje pomrznjenega listja in prvih zaplat snega. Korak postane bolj prožen in hiter in ena, dva, tri sem na robu planine.
Brrr, me zmrazi, ko stopim na plano in potegne severni veter. Hitro jopič in brezrokavnik iz nahrbtnika, pa še druge rokavice čez prve, na glavo pa kapa in naprej. Držim se zahodnega robu planine in nato stopim proti sredini na pot pod Domžalskim domom. Srečam prvega pohodnika na planini in že sem pri Velikem stanu.
Tudi tu se ne obiram, temveč stopam le naprej in naprej proti najvišjemu delu Velike planine, Gradišču. Bolj ko se bližam, bolj vem, da najvišjih vrhov danes ne bom ugledal. Nad vencem Kamniško Savinjskih Alp se razprostira ogromna gmota bele sivine in onemogoča poglede na vrhove. Pri zgornji postaji sedežnice stopim najprej v zavetrje in nato na vrh, da naredim nekaj posnetkov s še komaj delujočim starim in novim fotoaparatom za kasnejšo primerjavo v zavetju doma. Pogledam še na Zeleni rob, kjer je veliko koč in kjer se zelena barva ruševja in trat meša z belino snega.
Sestopim in grem preko ravnice še na vrh z rožo gora ali smernim krogom z navedbo vrhov in smeri gora.
Ko se mi pridružita pohodnika, pričnem sestop. Spustim se mimo nedelujoče postaje nekdanje žičnice Tiha dolina na rob planine, kjer srečam tujca in ju fotografiram ter nadaljujem svojo pot po grebenu na Poljanski rob. Še kratek premor pri sestopu z njega in nekaj stotin korakov do izhodnih vrat planine.
Stopim v gozd, se spustim do poti čez Pasje pečine, naredim zadnje posnetke gora, katerih vrhove še vedno prekriva oblačna gmota in nazaj do klopc in mize na prostoru nekdanje Mickine bajte. Še en kratek odmor za okrepčilo in na pot. Spust, spust, malce navzgor in okoli, pa spust in že sem nad Primožem. Po zgornji poti mimo znamenja pridem nad staro cerkvijo iz gozda. Stopim do klopce, se usedem in se prepustim sončnim žarkom, ki me prijetno grejejo.
Topla oblačila so že v nahrbtniku, ko stopam navzdol mimo domačije in novejše cerkve na kolovoz in po njem v gozd, pa navzdol in navzgor in zopet navzdol, srečajoč vedno več in več pohodnikov in tekačev. Pridem do kmetije in preko njenega dvorišča nadaljujem po cesti do avtomobila, kjer sedem za volan in se odpeljem proti domu.