Silvo Baznik: Srečno, mi zaželi žena, ko odpeljem na Ljubelj
v želji fotografirati prve sončne žarke na vrhovih gora.
Prvi znaki jutranje zore se kažejo na nebu, kjer še kraljuje zadnji lunin krajec, ko parkiram poleg drugih na parkirišču na Ljubelju. Skočim v pohodne čevlje, oprtam nahrbtnik, palice v roke in hitrega koraka stopam po “smučišču” navzgor. Pogledujem na vzhod, kjer se že kaže jutranja svetloba. Pospešim korak in brzim proti Zelenici. Še nikdar nisem bil tako hitro pri koči in še malce navzgor, kjer se zasopel ustavim. Pravi čas sem prispel, sonce še ni vstalo izza Košute. Počakam nekaj minut, ko se prvi sončni žarki pokažejo na oddaljenem Stolu in kmalu na vršnem grebenu Vrtače. Malce se premikam s fotoaparatom v roki sem ter tja, da ujamem vsako spremembo sončeve svetlobe na ostenju gora. Računal sem na kakšen oblak, ki bi popestril razglede, a nič ne de, če ga ni. Barva svetlobe se spreminja iz škrlatne v oranžno in le ta v rumeno. Tudi ostenje Begunjščice že božajo sončni žarki, ko stopim z Zelenice na zgornjo markirano pot, ki vodi proti Vrtači in Stolu.
Hodim pod grebenom Na Možeh, se nekoliko spustim in grem mimo mesta, kjer se odcepi nemarkirana stezica v Suho ruševje. Pot postopoma preide na pobočja Vrtače. Naredim zadnje posnetke jutranjih barv na Begunjščici, Stolu, Srednjem vrhu in Vrtači in stopim prečno preko melišč do odcepa za Vrtačo, kjer se usmerim malce navzdol v pas ruševja dokler ne dosežem greben med Srednjim vrhom in Vrtačo. Malce se povzpnem do drugega označenega razpotja na sedlu Šija, kjer grem levo skozi pas ruševja na bolj strma travnata pobočja in preko grap do strmega žleba. Iz nahrbtnika roma čelada na glavo in previdno vstopim v žleb ter pričnem spust. Osredotočim se na vsak korak dokler ne pridem na melišče pod zahodnim pobočjem Vrtače.
Stopim pod pečinami prečno z nekaj spusta do krnice V Kožnah, kjer čelada roma zopet v nahrbtnik. Pot se pridruži spodnji poti in poti iz Završnice. V krnici je še senca, medtem ko so gore na zahodu in severu že obsijane. Rahlo pihlja, kar pomaga pri hoji navkreber mimo večjih balvanov. Višje gre desno pot proti sedlu Belščica, jaz pa nadaljujem proti zgornjemu delu krnice, ko na levi slišim tisti znani pisk. Pogledam in zagledam trop gamsov, ki se spuščajo preko melišč pod ostenjem Srednje peči. Zastanem in zastanejo tudi gamsi. Fotografiram in opazujemo drug drugega kar nekaj minut, preden gremo vsak svojo pot. Stopim na melišča, srečam prvega pohodnika in prečim krnico vse do vznožja grebena Orlic in Celovške špice, kjer se pot obrne levo pod pobočje Stola. V tihi dan prileti helikopter in povzroči trušč, ko nekaj časa vztraja pred ostenjem Vrtače in nato izgine na avstirjsko stran. Nad melišči se počasi vzpenjam in nato grem še bolj levo in dosežem greben. Stopim desno in še pred sedlom med Malim in Visokim Stolom grem po jugovzhodnem grebenu proti vrhu Stola. Pred vršnim delom gore stopim v smeri zahoda do najvišje točke z vpisno skrinjico. Malce nižje je postavljen križ.
Na vrhu sem sam in privoščim si nekaj minut miru in odmora s pogledi na Julijce in sosednji Potoški Stol, Vajnež in vse oddaljene gore zahodno od Stola. Vidim Celovško kočo z Medvedjim dolom in Kozjakom. Ko pa zagledam prve pohodnike, ki se vzpenjajo po pobočju Stola, oprtam nahrbtnik in oddidem. Na poti nazdol se srečamo, pozdravimo in gremo vsak na svojo stran. Spustim se do doline med Stoloma in se povzpnem še na Mali Stol do Prešernove koče, ki je zaprta. Pogled navzdol razkrije Bled in okolico v kopreni. Lepši je pogled na sosednji Stol in sosede. Privoščim si dobrote iz nahrbtnika, pozdravim planinko, ki je prispela iz Zabreške planine in se nato odpravim nazaj v krnico V Kožnah.
Spodaj, na razpotju grem levo proti grebenu Belščice in opazujem, kje vse bi se kasneje lahko spustil nazaj v krnico. Pot me popelje do prostranih melišč pod grebenom Orlic, ki jih prečim in prispem do manjše grape, po kateri se povzpnem na sedlo ob vrtači Vatelca oz. Skleda, kjer zagledam razgledno goro Svačico. Desno gre pot na Vrtačo, moja pot pa gre naprej po položnem travnatem pobočju do sedla Belščica, kjer je označeno razpotje. Levo navzdol gre pot do Celovške koče, navzgor pa na razglednik. Z vrha se spušča peščica pohodnikov, s katerimi se kmalu srečam pri vzponu. Pot se strmo vzpenja in pripelje do prvega predvrha nad prepadnimi severozahodnimi stenami. Še nekaj previdnih korakov in sem na vrhu, kjer se pozdraviva in spregovoriva nekaj besed z obiskovalcem gore v obeh sosedskih jezikih. Razgled je čudovit tako na vzhodno steno Vajneža kot severne stene Stola, Celovške spice, Orlice, Vrtače in Zelenjaka. Tu so še Rjavec, Kosmatica, Mali Vogel in Ovčji vrh ali Kozjak.
Spustim se po grebenu do vrtače, se malce sprehodim po njenem grebenu in nato grem v grapo. Pri njenem izhodu se odločim za spust ob melišču strmo navzdol v krnico V Kožnah. Sklonim se in ugledam planiko, jo fotografiram in nato previdno nadaljujem spust po travnatogruščastem pobočju. Spodaj poiščem prehod med ruševjem do markirane steze in po njej se povzpnem pod Vrtačo in preko grape nazaj na južna pobočja gore. Na nebu so se pojavili prvi oblaki, ki prete zakriti visoke vrhove. Grem malce navzdol in nato levo in malce navzgor dokler se ne pridružim poti z Vrtače. Medtem sa Stol, Vrtača in Begunjščica dobili oblačno pregrinjalo. Nadaljujem prečenje pobočja Vrtače, hodim pod gebenom Na Možeh in prispem na Zelenico. Stopim v kočo na osvežilno pijačo in klepet o imenovanju vrhov nad kočo.
Čez čas se odpravim na pot proti Ljubelju. Tokrat grem kar po dostavni poti vse do avta, kjer zamenjam obutev, sedem za volan in se odpeljem proti domu. Lepa tura, lep dan in srečni vsi, ki smo užili nekaj gorske idile.