AK Črna na Koroškem: Jurij Gorjanc, Andrej Jež, Stane Lodrant, vsi AK Črna; od 4. do 21. julija 2016
Na pot smo se podali v upanju, da preživimo dober dopust in da nekateri nadgradijo dosedanje višinske izkušnje, ki so segale do manj kot tisoč metrov pod vrh letošnjega cilja. Seveda pa je bil glavni cilj pik Lenin.
Za nas je organizacijsko odlično poskrbel Dušan Weber z agencije DuMo. Preko Istanbula smo pripotovali v Oš, od tam pa še isto jutro s kombijem v bazni tabor (300 km, 5 h).
V bazi nas je prvo noč zasnežilo in konji niso mogli nesti tovora do enke, zato smo počakali en dan.
Sedmega julija smo odšli do enke (800 višinskih metrov, preko 10 km, 6 ur), ki je postala tudi naš nov bazni tabor, saj se do (avto)baze nismo več vračali do konca odprave.
Naslednji dan še ni bilo naše opreme, zato smo aklimatizacijo opravili na bližnjem vrhu, visokem malo pod 5000 metrov.
Dan zatem smo odšli do dvojke (5400 m, 7 h) in še dan kasneje do trojke (6150 m, Razdelnaja, 5 ur). Povsod smo spali dobro kar se višine tiče, z izjemo gnetenja v šotoru za dva v trojki.
Bili smo pripravljeni za vrh, če bo vreme ugodno.
Naslednji dan smo sestopili do baze. Pot med dvojko in enko je polna pasti v obliki zasneženih ledeniških razpok in pogosto smo srečevali alpiniste, ki so padli vanjo (k sreči majhne poškodbe). Tudi sami smo doživeli zdrs v razpoko v taboru 2 (razpoke potekajo med samimi šotori in so ponekod globoke več deset metrov!). S srečnim koncem, saj so nadaljnje drsenje ustavili nahrbtnik in roke. Enkrat je na gori posredoval helikopter, ker so se nepričakovano odprle razpoke med dvojko in trojko, kjer se običajno ne hodi navezan, ker ni več ledenika oz. ga vsaj naj ne bi bilo.
Močna izkušnja za prihodnje.
Po dveh dneh in pol počitka (morda bi ga bilo bolje več, saj so nas pestile tudi manjše zdravstvene težave, doma še smrt v širši družini enega od udeležencev), nas je na goro pognala vremenska napoved, ker se je kot edini možni dan za vrh pokazal 16. julij (veter 30 km/h, temperatura ponoči -20 °C). Kasneje je bil veter še močnejši.
Startali smo ob 4.30 iz tabora 3. Po treh urah borbe z vetrom in mrazom (nismo več dobro čutili prstov) smo se na 6500 metrih odločili za vrnitev do trojke.
Naslednji dan je bilo vreme slabo in sestopili smo v bazo in upali na drugi poskus. Tega pa po vseh napovedih, tudi po nekajdnevnem čakanju v enki, ni hotelo biti (veter do 70 km/h, temperatura ponoči -20 °C., podnevi -15 °C).
Skopo odmerjenega dopusta ni bilo več in odločili smo se za vrnitev domov nekaj dni pred predvidenim terminom.
Osnovni cilj ni bil dosežen. V prihodnje bi glede obleke definitivno vzeli s seboj obleko kot za osemtisočak, čeprav višina ni tak problem, veter in mraz pa sta definitivno dejavnika odločitve.
Preživeli smo intenziven dopust, v marsičem smo se – že do sedaj dobri prijatelji – še bolje spoznali.