Delo - Blaž Račič: Nagrada švicarskega sklada kralja Alberta I. Slovenskemu planinskemu muzeju 
... ... ... Dobil jo je tudi naš Romano Benet
»Slovenci smo ponosni na svoje dosežke, vendar smo v prikazovanju tega ponosa včasih kar preveč skromni,« je o podelitvi prestižne nagrade švicarskega spominskega sklada kralja Alberta I. dejal Miro Eržen, ki je vodil gradnjo Slovenskega planinskega muzeja in je bil do lani, ko se je upokojil, tudi njegov vodja.
»Odločitev švicarske fundacije, da prestižno nagrado podeli Slovenskemu planinskemu muzeju (SPM), je bila zame presenečenje in hkrati veliko priznanje. Ob tem si lahko rečemo, da muzej kljub temu, da je bilo vanj težko spraviti vso slovensko planinsko zgodovino, ne more biti tako slab,« je dejal Eržen. Poudaril je, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo planinsko zgodovino. Čeprav imajo v Švici znamenito goro Matterhorn, ki je zanje predvsem blagovna znamka, pa so v Triglavu prepoznali veliko moč za povezovanje Slovencev. Te moči Matterhorn nima. O fenomenu Triglava in njegovem pomenu za Slovence je bila v švicarskem nacionalnem planinskem muzeju postavljena celo razstava, je povedal Eržen.
Dodal je, da »nam tujci radi zavidajo, ker nam je gorski svet uspelo razmeroma dobro ohraniti in tamkaj nismo zgradili toliko infrastrukture, kakršne so žičnice ali gorske proge, kot v sosednjih državah. Tujci cenijo tudi slovenski alpinizem, saj smo si z alpinističnimi dosežki izborili visoko mesto v svetovni planinski hierarhiji.« Kako visoko kotira priznanje švicarske fundacije, priča dejstvo, da je prvo nagrado spominskega sklada, ki jo od leta 1994 podeljujejo na vsaki dve leti, prejel John Hunt, vodja britanske odprave, ki ji je leta 1953 z Edmundom Hillaryjem in šerpo Tenzingom Norgayem uspelo kot prvima osvojiti Mount Everest.
Prve zamisli o postavitvi planinskega muzeja so nastale že pred sto leti, prvi pa so jo artikulirali v češki podružnici Slovenskega planinskega društva, predhodnici PZS.
Zamisel za muzej je predstavljala svojevrstni upor proti nemštvu, ki ga je bilo tedaj mogoče čutiti v slovenskih gorah. Ideje o planinskem muzeju so do druge svetovne vojne večkrat zažarele, pa nato ugasnile, postavljenih je bilo nekaj razstav. Po drugi svetovni vojni so v Planinskem društvu Jesenice že zbirali gradivo in ni veliko manjkalo, da bi planinski muzej le postavili. Te zamisli niso uresničili, niti napovedi nekdanjega predsednika PZS dr. Mihe Potočnika, da bi planinski muzej postavili na ljubljanskem gradu.
Kasneje so v planinskem društvu Dovje-Mojstrana oblikovali muzejski odbor in od Jeseničanov prevzeli že zbrano gradivo in nadaljevali zbiranje. Avgust Delavec, ki ga Miro Eržen nikoli ne pozabi omeniti, je imel raziskovalno žilico in končno so leta 1984 v Mojstrani odprli Triglavsko muzejsko zbirko, predhodnico muzeja. Pri snovanju zbirke so sodelovali strokovnjaki Gorenjskega muzeja s kustosinjo Majdo Žontar, strokovnjaki TNP z nekdanjim direktorjem Janezom Bizjakom na čelu, po nasvete so hodili tudi k Andreju Pavlovcu v Loški muzej v Škofjo Loko. »Ne delam si utvar, da sem najbolj zaslužen, imel sem le to možnost in srečo, da sem lahko nadaljeval že začeto delo«, je dejal Eržen.
Stavba Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani je ena redkih stavb v Sloveniji, ki je bila zgrajena namensko za muzej. Arhitekturno so ga zasnovali v projektni skupini, ki jo je vodil dr. Boris Leskovec in je že med gradnjo vzbudila precej zanimanja: nekateri so bili navdušeni nad podobo muzeja, ki arhitekturno izročilo Zgornjesavske doline povzema na sodoben način in ponazarja skalo oziroma skalno gmoto, bivak, planinski stan ali podobno, nekateri pa so stavbo označili za tujek v kraju tik pred vstopom v dolino Vrat pod Triglavom. V šestih letih od odprtja se je njegova arhitekturna podoba med ljudmi prijela, muzej pa se je uveljavil tudi kot kraj srečevanja planincev vseh generacij in kot prireditveni prostor v Mojstrani.
Muzejska razstava je zasnovana kot vzpon na goro v enajstih korakih in z dvema pomembnima sporočiloma: pot je pomembnejša od cilja (Nejc Zaplotnik) in vsaka pot je svoja zgodba. V več kot stoletje dolgi zgodovini organiziranega planinstva v Sloveniji se je nabrala ogromna količina arhivskega gradiva, zato so v muzejsko razstavo izmed 2000 eksponatov vključili več kot 450 najpomembnejših. V gorah poti ne vodijo le naravnost, ampak so pogosto zavite. Za dosego cilja se je treba bolj potruditi kot v dolini, zato je ogled muzeja zasnovan kot planinska tura, ki se začne z motivom za obisk gora in se nadaljuje s predstavitvijo planinskih organizacij, pripravam na pot v gore sledi obisk planinskega in gorskega sveta, prenočevanje v gorah, del razstave so namenili tudi nesrečam v gorah. Na poteh v gore so nastale številne zgodbe; nekatere od njih so ostale zapisane v knjigah, druge v glasbi, tretje v filmih, četrte v likovnih delih in tako naprej. Za slovenskim planinstvom torej ostaja vidna sled ... •
Blaž Račič