Nejc Pozvek: Deževni dnevi so primerni za obujanje spominov na poletne dni. Pa tudi, da končno pospravimo "obveznosti", ki jih imamo kot plezalci - da o svojih vzponih tudi poročamo.
Za poročanje o najini (Andrejevi in moji) sezoni bi naj poskrbel jaz, pa sem v ne preveč lepi maniri (pre)dolgo zavlačeval. Vseeno menim, da bodo vzponi tudi s časovnim zamikom še vedno vredni (po)objave.
Tule bom samo na kratko povzel, več pa bom po delčkih povedal v zgodbah na naši klubski spletni strani (tule je že prva med njimi).
Skratka, po začetnem vplezavanju v Skuti in Pakli sva za prvo resnejšo hribovsko plezarijo letos izbrala Vršac. Tam sva v dveh dneh (9. in 10. 7.) preplezala:
- Onkraj resničnosti: VIII-/VI-VII, 1100 m, verjetno 3. PP (za naju NP/FL),
- Steber: VIII+/VI-VII, 350 m, verjetno 2. PP (za naju RP).
Vršac je bil pravi preizkus forme pred vrhuncem poletja. Stena ni razočarala. Vsekakor vredna obiska s svojo strmino, drznostjo, razsežnostjo.
Sledil je moj kratek obisk Treh Cin s Tjašo Jelovčan, nato pa smo že romali na tabor perspektivcev. V precej nestabilnem vremenu smo iztržili maksimalno.
Krona tabora je bil dan solidnega vremena v južni steni Marmolade, ko smo v trojni navezi (s Saro Jaklič) preplezali kombinacijo Via Futura in Tempi moderni (VIII+/VI-VII, 1150 m).
Po taboru je bilo jasno, da sva pripravljena na izpolnjevanje "skritih želja".
Počakati je bilo potrebno okno zares stabilnega vremena in suhe stene, kar je v Civetti, kjer je bil najin cilj, bolj izjema kot pravilo. Za smer, ki sva jo imela v mislih, sva izvedela že kmalu po njenem nastanku (2012), ko sva tudi sicer prvič plezala v tem mogočnem ostenju (takrat smer Chimera verticale/Hvalnica vertikali). Isti avtorji (s protagonistom, praktično lokalcem, Alessandrom Baujem) so nekaj let po Chimeri v istem (dokaj čistem) slogu preplezali še težjo Colonne d' Ercole (prevedel sem jo kot Stebri Herkulesa). Do najinega obiska je imela že eno ponovitev (lokalni mladi as Walpoth s soplezalcem).
Vreme je prišlo, zanimivo, na isti datum kot lani za Freneye (7. in 8. 8.). Večer prej sva dostopila do koče Coldai - bilo je mrzlo in vetrovno, po prehodu hladne fronte.
Zjutraj sva začela z vzponom in prvi dan zdelala 17 raztežajev, med njimi tudi precej težjih. Razen moje hude utrujenosti zaradi premalo pitja (v kombinaciji s precej napora), ki je dosegla vrhunec nekje po 10. raztežaju ter se nato kmalu razblinila, in Grmekovega kratkega padca v zadnjem, 17., raztežaju tega dne, ko sem šel v zrak še z delom sidrišča, sva bila precej zadovoljna z opravljenim, predvsem pa vznesena nad lepoto popoldansko-večerno-nočnega ambienta v steni.
Polsedeči bivak je minil v znamenju omahovanja glave in borbe za najugodnejši položaj pod eno spalko. Zjutraj sva v nadaljevala ob spremstvu značilnega hladu velike alpske stene in predvsem lažje prasice. Vseeno je 13 R poskrbelo, da sva se morala trdo boriti skoraj do sončnega zahoda. Sploh zadnje tri zaporedne osmice so naju konkretno načele in po 25 urah efektivnega plezanja (in 36 urah v steni) sva končno zavriskala od veselja in olajšanja na predvrhu Civette.
Sledil je še 3-urni urni sestop na Palafavero, kamor sva prispela že v soju svetilk.
Po moji oceni tura in pol. 1210 metrov nabere smer v 29 raztežajih, od katerih jih je deset razporejenih med VIII in IX, tudi ostali pa ne nudijo počitka. Vsa smer je opremljena izključno s klini (večino njih na sidriščih in na kakšnem detajlu), sicer pa sva imela s seboj še dva polna seta frendov do vključno 3, tudi 4ko, za katero se izjemno zahvaljujeva Mihi in Mileni Praprotnik, pa seveda tri-came, jebe, spalko, podlogo, osem litrov vode, tudi kaj za pod zob ipd.
Doživetje takšne grand course je težko spraviti v kratek odstavek ali dva, zato iskreno upam, da me potegne še enkrat pred računalnik ter zabeležim še kakšno podrobnost.