Silvo Baznik: Nič ne traja večno in zato grem v hribe 
večkrat tudi na iste vrhove, a ne prepogosto.
Nekaj naredi vreme, nekaj neprimerna vožnja in cesta od doma v Kamniški Bistrici do Žagane peči bo zaradi številnih lukenj potrebna poravnave. Kot že nekajkrat v tem letu parkiram, ko je jutro in dovolj svetlo za hojo brez svetilke. Vzamem pohodno opremo in stopim po cesti mimo spodnje postaje tovorne žičnice do zgornjega parkirišča, kjer z gozdne ceste stopim na srednji že delno zaraščeni kolovoz, ki višje preide v stezo.
Vse okoli mene je tišina, le sem ter tja zleti iz podrasti kakšen ptič. Hodim v ključih po gozdu po levi strani doline. Prestopim grapo in se vrnem na isto pobočje gozda nekoliko višje s ponovnim prestopom grape. Še nekaj časa se vzpenjam skozi gozd, nato v nekakšnem zatrebu prestopim na desno pobočje, kjer se odpre razgledni svet nedotaknjenih trav. Sem že pod ostenjem Kogla, visoko nad dolino Kamniške Bistrice, ko prvi sončni žarki pobožajo vrhove Mokrice in Kompotele. Za trenutek se ustavim, da ujamem žarobne trenutke v objektiv in nato nadaljujem vzpon po tratah, kjer je večino gorskega cvetja že odcvetelo. Pridem do hudourniške struge brez vode in hodim po njegovi levi strani dokler stezica ne zavije levo proti Gamsovemu skretu. Včasih sem s prijatelji večkrat preplezal strmo pobočje, odkar poznam varovano varianto pa hitro zavijem desno in se povzpnem v zatreb doline in levo do stene, kjer roma čelada na glavo, poprimem za oprijeme v steni in nato s pomočjo klinov pričnem vzpon. Tu zasledim prve že skoraj odcvetele planike, ki popestrijo vzpon. Sledi sprehod po strmi polici ob pletenici in izhod na travnato strmo pobočje nad Gamsovem skretom. Pospravim čelado v nahrbtnik in se vzpenjam ob pogledu na številne planike do mesta, kjer je možno iti levo na Kogel, jaz pa zavijem desno, se rahlo spustim pod ostenje Slemena do melišča, ki ga prečim v smeri Velikega grebena.
Zaslišim pisk in se ozrem. Z višine se spuščata gamsa in fotoaparat že opravlja svoje poslanstvo. Še za trenutek se ustavita, me pogledata, češ kaj pa ti tukaj, se obrneta in gresta čez rob grebena ter mi izgineta izpred oči. Ob robu melišča se vzpenjam v senci po mokri travi do skalne pregrade. Opazim večje število sviščevih lukenj, a so se vsi že davno poskrili. Tokrat poprimem skalo bolj levo in ko pridem čez, mi nasmeh prešine obraz. Med travo in skalami planika pri planiki, ena lepša od druge. Kot bi čakale na srečanje z menoj.
Nič ne hitim, počasi grem korak za korakom proti vrhu do Malih podov pod Skuto in Kranjsko Rinko. Z leve gre markirana pot in po njej pride planinec, ki ga zanima, če sem hodil po markirani poti in ko zve, da pot ni označena, odhiti proti Turski gori. Nadaljujem svojo pot in z nekaj plezanja dosežem vzhodno ostenje Kranjske Rinke. Pod menoj je kotlič ali vrtača, okoli katerega so razporejene Mala, Štajerska, Koroška in Kranjska Rinka. Iščem primerne prehode, da ne izgubljam višine in se med Kranjsko in Koroško Rinko vzpnem na greben, kjer se obrnem levo in po označeni poti nadaljujem do vrha Kranjske Rinke, kjer se odpre pogled na Skuto, Veliko Babo in njene sosede ter na Ledine z Ravensko Kočno.
Da vse ni tako lepo vidno, so poskrbele meglice na vzhodu, ki so prekrile že dobršni del gora. Veter podi oblake, ki prete hitro priti in zastrti gore na zahodu. Nič se ne obotavljam. Naredim zapis v vpisno knjigo, fotografiram in odkorakam z vrha. Spodaj, pod Koroško Rinko, se ustavim in ker že čutim posledice večdnevnega kolesarjenja, se ne odločim iti na vrh. Raje se odpočijem in iz nahrbtnika vzamem kos potice. Kako je slastna, super je. V mislih se zahvalim ženi za to dobroto. Hvala ti. Še nekaj požirkov iz meha in ponovno oprtam nahrbtnik in s palicami v rokah stopim po poti naprej. Noge me kar neso na Štajersko Rinko, kjer je prelep razgled na Mrzlo goro in pod njo na Okrešelj. Logarska dolina pa je bolj ali manj v sopari in meglici.
Z gore se nekoliko spustim na označeno pot, a kot običajno stopim še na Malo Rinko, se ozrem na prehojeno pot in vrhove Rink ter se spustim na Male pode v smeri bivaka, ki ga še ne vidim. Pomembno je, da meglice niso prekrile pode in da je dovolj vidljivosti, ko stopam navzdol po skalnatih grebenčkih. Nižje zasledim prvega možica in nato se vrste eden za drugim ter me pripeljejo nad bivak. Sedaj se nič več ne mudi in počasi stopam navzdol, se oziram okoli in uživam v pogledih na gore, ki jih objemajo meglice. Veter podi oblake sem ter tja. Iz zastrte gore, se pokaže vrh Skute, ki ga obsije sonce, pa vrh Kranjske Rinke. Le Turska gora in Brana ostajata bolj zastrta z meglicami.
Ustavim se pri bivaku, stopim v notranjost, zapišem svojo prisotnost in grem ven. Še zadnji kos potice roma iz nahrbtnika in poteši slo po hrani. Medtem prideta glasna pohodnika in ker ljubim mir, se odpravim na pot. V dolino se bom vrnil preko Žmavčarjev. Poiščem prehod med bivakom in pobočjem Velikega grebena. Ob stezici je lepo število gorskega cvetja, ki ga pridno fotografiram. Začetek melišča izpustim. Raje grem bolj desno po tratah in šele nižje, ko je kamnita druščina bolj primerna za hitro hojo, grem na melišče in en, dva, tri sem na dnu melišč, kjer se obrnem desno na gruščnato pobočje z nekaj ruševja pod skoraj navpičnim ostenjem. Spustim se po strmem pobočju. Nižje je nekaj varoval, a kljub temu je potrebna velika previdnost. Dosežem sprva redek, nato vedno bolj poraščen strm gozd in hodim po uhojeni stezici, ki se dolgo in v ključih spušča v dolino. Končno dosežem dolino V koncu, se ozrem okoli sebe in naredim zadnje fotografije te ture.
Od tu me noge ponesejo na gozdno cesto, stopim mimo tovorne žičnice, kjer je parkirano lepo število avtomobilov in do Žagane peči, kjer se preobujem, odstranim pot z obraza in rok, sedem za volan in počasi odpeljem proti domu. Lepo je v gorah, a najlepše je doma.