Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kolesarjenje po dolinah Radovne in Vrat

Silvo Baznik: Že dalj časa načrtovana pot s ciljem zapustiti mestni vrvež in kolesariti po dolinah pod visokimi vršaci je dobila svoj epilog.

S prijateljem se pripeljeva v naselje Blejska Dobrava v vznožju visoke planote Mežakle, kjer najdeva mesto za avtomobil in pripraviva kolesi za krožno kolesarjenje okoli planote ter se podava na pot. Sprva se vrneva v smeri prihoda do prvega križišča, kjer pričneva vožnjo v klanec. Sredi klanca zazvoni telefon in prijatelj se ustavi, jaz pa nadaljujem proti vrhu vzpona, a še pred vrhom sva zopet skupaj. Dvignila sva se za dobrih stotrideset višinskih metrov in postalo nama je močno toplo. Na srečo se cesta malce poravna, da lažje zadihava, ko kolesariva mimo prvih hiš naselja Kočna.

Sledi dolg spust preko Poljan v Zgornji Graben, kjer reka Radovna naredi ovinek, preden se spusti v naravne tesni, vrezanih med Homom in Borštom in kjer se v soteski Vintgar pokaže njena silna moč. Premagava naslednji klanec in se spustiva v Spodnje Gorje, nadaljujeva z vzponom v Zgornje Gorje in voziva po cesti za Pokljuko do križišča za dolino Radovno. Pod nama uzreva vasico Krnico, do katere se spustiva po strmem klancu in za kratek čas ustaviva ob reki, ki pada preko idiličnega polkrožnega jezu.

Sva v dolini, ki je stisnjena med planotama Mežaklje in Pokljuke. Skozi dolino teče reka Radovna, ki ima več izvirov pod Jutrovo skalo v Zgornji Radovni in katere komaj sedemnajst kilometrov dolga pot se konča z izlitjem v Savo Dolinko pri Mostah. Kmalu za vasico se dolina nekoliko razširi, Na obeh straneh ceste se razprostirajo pašniki in sem ter tja uzreva govedo, ki puli sočno travo. Prikolesariva do ostanka domačije in spomenika na tragičen dogodek v septembru 1944, ko so Nemci in njihovi domači pomagači zažgali vas dvanajstih hiš, v katerih je zgorelo štiriindvajset domačinov. Že nekaj časa kolesariva po makadamu, dolina se je zožila, a kmalu na desni zagledava brv in ko greva preko nje, se svet zopet odpre. Na ograjenih pašnikih je govedo in žal tudi ograjeno jezero tako, da ne greva do njegovih bregov. Obrneva se in se preko brvi vrneva na cesto in nadaljujeva svojo pot, ki naju privede do Psnakove žage in mlina, ki sta včasih obratovala le, ko je bilo vode v izobilju. Zagnali so ju v času spomladanskega taljenja snega in v času jesenskega deževja. Mlin in žaga sta obratovali do 70-ih let prejšnjega stoletja, kasneje so ju obnovili, da bi ohranili dokaz o nekdanjem delu in življenju v dolini. Nadaljujeva kolesarjenje, se preko novega mostu zapeljeva proti južnemu pobočju Jerebikovca, kjer stoji domačija, a ne greva do nje, temveč se vrneva nazaj na cesto in prispeva v Zgornjo Radovno.

Tu se levo odpre čudoviti pogled na dolino Krme in gore nad njo, pred nama pa so hribi, ki zastirajo naslednjo ledeniško dolino, Kot. Sedaj že nekaj časa kolesariva zopet po asfaltu in ko greva mimo gostišča sva v vznožju zelo strmega klanca. Ni kaj, potrebno je prestaviti v najlažji prenos, globoko vzdihniti in se podati navzgor. Grizeva strmino, ki zlepa ne popusti. Lažje je, ko pripeljeva do razcepa za dolino Kot. Tu se cesta prevesi in sledi dolg, dolg spust v Mojstrano. Hitrost je velika in paziti je potrebno še na promet. Zavore kljubujejo strmini in varno prikolesariva v kraj.

Pot nadaljujeva skozi naselje do pričetka ceste v Vrata, ledeniško dolino, ki se razteza od Mojstrane do vznožja severne stene Triglava. Tokrat ne kolesariva več sama. Veliko kolesarjev je ubralo isto pot. Poleg njih so na poti tudi pohodniki, motoristi in avtomobilisti. Tako, da ni prav nič dolgčas. Cesta gre ob levem bregu Triglavske Bistrice. Sprva je le nekaj rahlega vzpona, nato sledi vzpon do koče pod slapom Peričnik, kjer je veliko obiskovalcev. Naredim le posnetek s ceste in nadaljujeva ter prispeva do hudo strmega klanca. Že prvi metri dajo vedeti, da bo treba dati vse atome moči v premagovanje strmine in le ta ne popusti in ne popusti. Ko speljeva prvi del, cesta malce popusti, a še preden dobro zadihava, sva na hudi strmini in zopet vrtiva pedala na vso moč, da gre meter za meter navzgor dokler ni klanec za nama. Cesta preči grapo Velikega Črlovca in tu se za nekaj trenutkov ustaviva ter se ozreva na prelepo piramido Kukove špice in Vrha nad Možici. Še me vleče tja gor...

Nadaljujeva in kot se klanci in ravnine izmenjujejo, se izmenjujeta asfalt in makadam. Treba je naprej. Kolesariva mimo Šimencovega, Cenkovega, Poldovega in Turkovega rovta. Rovti so služili kot pašniki in kot planine, s katerih so vsako jutro gnali ovce skozi Rdeč potok in čez Brinovo glavo Na Jezera in se z njimi zvečer vračali na movžo. Midva se ustaviva le toliko, da narediva nekaj fotografij in nadaljujeva vzpon do konca ceste, kjer je veliko parkirišče za obiskovalce doline in številne pohodnike. Še malce pritisneva na pedala in greva po kolovozu mimo Šlajmerjevega in Aljaževega doma do spomenika partizanom gornikom, kjer se najina kolesarska pot konča. Čas je za daljši odmor in zasluženo okrepčilo.

Zreva v severno steno Triglava na eni strani in strma pobočja Stenarja na drugi strani. V daljavi se v soncu kopljejo vrhovi okoli Škrlatice. Lepo je, prelepo, a kot običajno čas hitro teče in ura nič ne reče, le na nebu se zbirajo oblaki, ki velevajo, da je čas za odhod. Kolesarjenje nazaj je bistveno hitrejše in številni klanci so hitro za nama. Najstrmejšega še s posebno pazljivostjo prevoziva in že sva pri Peričniku. Kolesi prisloniva na ograjo, prijatelj sede na klopco, jaz pa s fotoaparatom odhitim proti spodnjemu slapu. En, dva, tri in že čutim prho prvega slapu, ki pada kar dvainpetdeset metrov globoko v tolmun, kjer vodne kapljice pršijo daleč naokoli. Naredim nekaj fotografij in se povzpnem do zgornjega, šestnajstmetrskega slapu. Prestopim vodno prho in stopim pod skalni podmol ter obidem slap, da naredim še nekaj fotografij z drugega zornega kota. Po isti poti se vrnem do koče, se pridružim prijatelju ob pitju Cockte, pijače naše mladosti in nato odpeljeva navzdol do prve brvi čez Bistrico. Na desni strani reke poteka kolovoz in po njem kolesariva do mostu čez reko, kjer greva zopet na cesto in skozi Mojstrano mimo idilične cerkvice Sv. Klemena do desnega brega reke Save.

Tu greva na kolesarsko pot z nekaj izrednimi vzponi in spusti, ki ne dopuste dolgočasja in naju pripeljejo do avtoceste, kjer se vije dolga kolona vozil. Midva kolesariva dalje, a pot se na vzponu konča in potrebno je zopet na cesto. Zapeljeva se na Jesenice in skozi Kurjo vas v Podkočno in Lipce, kjer odvijeva proti izhodišču kolesarske ture. Še en vzpon in sva v Blejski Dobravi.

Za nama je prekolesarjenih štiriinšestdeset kilometrov. Nad Stolom so se nabrali temni oblaki, ki prete z dežjem in zato pohitiva s pripravami ter se s prvimi kapljami odpeljeva proti sončni Ljubljani.
 

   
   
   
   
Kategorije:
Novosti KOL SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45946

Novosti