AO Železničar: "Ej, ko bi premogel pero umetnika, kaj vse bi lahko napletel o Oltarju! Goro bi umestil ...
... v središče martuljškega gorskega svetišča in jo uvrstil med številne vršace širom po svetu, ki jih ljudje vseh veroizpovedi častijo kot svete kraje."
Pozni avgust, s čudovito vremensko napovedjo in v mojem dopustnem tednu, je bil končno pravi čas, da se odpraviva na goro Oltar. Mojega mlajšega brata Blaža, zamrznjenca AO Kamnk in letos zagrizenega obiskovalca gorskih brezpotij, je ta pustolovščina mikala že daljši čas in prijazno me je povabil zraven. Tako sva krenila na pot v meni neznane konce.
Z vršiške ceste proti koči v Krnici pa naprej po markirani poti proti Špiku. Tu sva srečala nadebudnega mladinca, ki je hitel proti Špiku, midva pa krenila na samotno brezpotje proti Veliki Dnini. Po postanku v bivaku I, se je pot spremenila v pravi križev pot. Stena Oltarja je postala dobro vidna in mikavna, vendar do nje vodi meliščarski dostop, ki je dodobra preizkusil mojo vztrajnost. Radovedneži življenja, učitelji matematike in ljubitelji ugank pred vprašanjem, kako razložiti, kaj pomeni limitirati proti neskončnosti, to je mesto, kjer je odgovor. Okrog so veselo poskakovale gorske živali in kazale svojo fit formo, po levi sta sestopala prijazna hiteča Italijana (from Velika Ponca and yes Oltar!), jaz pa sem si mogla priznati, da mojo kondicijo, ohranjano s šibanjem v službi, melišče pobije na tla in razkosa.
Naredila sva kratek postanek pri vznožju Oltarja ter nato začela pogumno napadati krušljiv vstopni žleb. Le-ta naju je pripeljal do orientacijske uganke. Od prijetnega varovališča navzgor, je škrbina z zelo zračnim pogledom na drugo stran in krušljivim stebrom na desni. Huh, tale oranžna skala ni niti malo mikavna. Kaj pa prehod po pesku v desno? Tam sem ugledala krušljivi kamin, ki je deloval bolj prepričljivo. Mihelič tu piše, da preplezaš ploščat prag, pa se mi je vseeno kar visok zdel ta prag in nič kaj gostoljuben. Ampak popeljal me je do malega možica na grebenu. Od tu naprej sva pa šibala kot nora. Čvrsta skala, lepi prijemi, sem tja po grebenu in kakšni razgledi! Vmes naju je pričakal zame eden najlepših raztežajev do zdaj! Na vrhu veselje in špičasti stolpi in še zdaleč ne konec poti.
Na levi strani vrha je postavljen možic, ki nakazuje sestop. Abzajl čez ploščo, previdno poplezavanje ter melišče naju je pripeljalo do Grla. Tu sva postala prava možicosledca. Po poti v levo in nato zavoj na greben in navzdol, s tendenco proti levi. Tu je zelo lep prehod, čeprav sprva ne ponudi polnega zaupanja. Potem sva dosegla melišča, skalnate stopnice, bivak II se skriva drugje, pa zopet melišče, mali Matterhorn, melišče, jama, melišče, ni ljudi, melišče (kaj neskončno?), zmanjkalo vode, ni ljudi (kje so vsi ljudje?), pot, melišče, pot, melišče na poti, ni ljudi, slapič daleč desno, pot, pot preči strugo slapiča z desne, ni vode, slapič že višje skopni, pot, melišče na poti, skalnat skok na poti, pot, pot, melišče na poti, pot, melišče, pot, voda na poti (hoho), še vedno pri vodi, prijetno je pri vodi, pot, melišče na poti, pot in gozdna pot in Poldov rovt!
Ko še nisva dobro na cesti, Blaž pomaha mimoidočemu vozilu, da bi naju odpeljal v Mojstrano. In glej, takoj se ustavi! Zelo prijazen pohorski par naju naloži in odpelje do planinskega muzeja. Sva bila res zagrizeno kmalu v dolini (že že, ampak midva sva še od včeraj, je le mogočna gora tale Oltar!).
Ej, ko bi premogla pero umetnika, povedala bi, da se Oltar skriva tam v divjini in budi svobodo, moč ...
Meta ...