Silvo Baznik: Pozimi smučanje na Voglu, poleti pohod na goro 
Vogel in zaradi slednjega parkirava avtomobil pri spodnji postaji gondole.
S prvo vožnjo nihalke se hitro in enostavno povzpneva nad bohinjsko meglo na izhodišče pohodne ture na višini 1540 m. Nečakajoč na pogon štirisedežnice stopiva naprej in se po smučišču povzpneva do zgornje postaje štirisedežnice Orlove glave, kjer naju v senci pozdravijo ovce. Ozreva se na sever, kjer kraljuje očak Julijcev nad izrazitim pasom sopare in še česa, ki se razteza po celotnem obzorju. Korakava v smeri Šije in Rodice, se še kratko vzpeva po cesti in nato hodiva po markirani poti. Po zmernem vzponu prispeva do razpotja, kjer se desno odcepi pot proti Komni, midva pa nadaljujeva proti jugu in prideva zopet na smučišče ter se povzpneva na Visoki Orlov rob, kjer je zgornja postaja sedežnice Šija. Jasnega pogleda na vzhod proti Rodici ni in zato greva do naslednjega razpotja in navzgor po potki proti vrhu Šije, ki ga v nekaj minutah tudi doseževa.
Z vrha poteka greben proti vzhodu do Rodice in naprej, na zahodu v daljavi vidiva goro Vogel in gore nad Komno, na sever se razteza področje smučišča do Rjave skale in naprej pogled tava po visokih Julijcih. Na vrhu sva sama in uživava v spokoju. Z njegovega vrha se spustiva po grebenu proti Vrhu Dlani in ko ga doseževa se spustiva proti severu do markirane poti, ki poteka levo in preči pobočja gore. Globoko spodaj je vidna krnica planine Zadnji Vogel in levo vrhova Vratca in Vogel, a do tja je potrebno prehoditi še lepo razdaljo. Po varovanem delu poti se spustiva na sedlo Vratca in zopet pokukava na primorsko stran, kjer je globoko spodaj planina V prodih. Nadaljujeva korakanje po severnem pobočju, se povzpneva in obideva naslednji vrh ter se spustiva do sedla med Vratci in Voglom.
Na celotni poti občudujeva žametno bele cvetove planik, ki razveseljujejo srce in dušo, čeprav so nekatere že odcvetele in čakajo na hladne dni, ko bodo zaspale do naslednjega poletja. Na sedlu se priključi še pot s planine Zadnji Vogel. Nadaljujeva pot po grebenu, nato skozi kratek pas ruševja in čez nekaj pobočij zopet na greben ter na varovan izpostavljen prehod s prehodom na severna pobočja Vogla, ki ga prečiva in na razpotju greva ostro levo z vzponom na sedlo med Voglom in Vrhom Krnic. Na primorsko stran je obsežna krnica med Voglom, Zabiškim Kukom in Vrhom Krnic. Stopiva na razgleden greben in v nekaj minutah se povzpneva na vetrovni vrh Vogla, ki ima že nekaj obiskovalcev. Sva na višini 1922 m, s katere je lep razgled na vse strani. Kljub vetru je lepo in privoščiva si daljši odmor z dobrotami iz nahrbtnikov.
S še vedno vetrovnega vrha se spustiva po južnem grebenu na sedlo pod Voglom in se vzpenjava po in pod grebenom Zabiškega Kuka, čigar vzhodne stene so zelo strme in zahodne nekoliko manj in se končajo na planini Razor. S pobočja je lepo vidna koča na planini in gore do Tolminskega Kuka in naprej vse do Krna.
Na Zabiškem Kuku rastejo številne planike in paziti je potrebno, da kakšne ne pohodiva. Ko se greben prevesi strmo na jug, zastaneva, fotografirava in se obrneva. Preko skal in trat se povzpneva še na najvišjo točko gore, kjer narediva odmor. Na Voglu je veliko obiskovalcev, ki so prišli tako s primorske kot bohinjske strani in greben je poln pohodnikov, midva pa imava ljubi mir saj poleg naju je v tem trenutku na vrhu le še ena pohodnica, ki pa kmalu odide. Minute hitro minevajo in čas je za odhod. Z vrha se vrneva na sedlo pod Voglom, zapustiva markirano pot in prečno hodiva po zahodnem pobočju Vogla, da prideva visoko v krnico in le še nekaj deset višinskih metrov naju loči od sedla pod Vrhom Krnice. Doseževa markirano pot in po njej prideva na sedlo, od koder se po že videni poti vrneva do sedla pod vzhodnem pobočju Vogla. Odločiva se za spust na planino Zadnji Vogel. Po markirani poti se hitro spuščava, v krnici greva mimo počivajočega goveda in že sva na planini. Prestopiva pašno ograjo, greva mimo koče in prečiva smučišče. Zavijeva na cesto, ki vodi proti Rjavi skali in le to kmalu zapustiva ter stopiva na stezico, ki naju v prijetni senci gozda pripelje do Ski hotela na Rjavi skali. Preden zapustiva prelepi Vogel stopiva do koče Marjasec na obed in pijačo ter se z nihalko zapeljeva v dolino.
Poletni obisk Bohinja ne sme miniti brez obiska jezera in zato skočiva v Ukanc, na obali razprostreva ležišče in brrr v mrzlo jezersko vodo, ki je zgoraj topla, a že deset centimetrov nižje hladna in še nižje že pošteno mrzla. Kljub temu je plavanje v jezeru prava osvežitev po večurnem pohodu.
Dve uri mineta kot bi trenil in čas je za odhod. Še zadnja fotografija Pršivca in jezera, malce peš do parkiranega avtomobila in prične se vožnja proti domu.