Franci Savenc 26.08.2016 07:28 1486 0

Ojstrica,

Freeapproved - Mina Pirih: ... jaz izberem tebe!*

Jasno, a jesensko hladno jutro me je pričakalo v Logarski dolini. Kar malo zoprno je bilo začeti pot v senčno stran proti Ojstrici, ko je na drugi strani Mrzla gora vabila s svojimi osončenimi pobočji. A po strmi poti do Koče na Klemenči jami se hitro ogrejem.
Do Škrbine me je ves čas spremljal močan veter, še dobro da se Kopinškova pot kmalu skrije v zavetrje. Pot je brezhibno varovana in pravi užitek se je vzpenjati ob krasnih razgledih proti Krofički in navzdol v Robanov kot. Najtežje mesto je ozek kamin, kjer se je treba malo stisniti, nad njem pa pot preči melišče pod vršnim delom Ojstrice. Ko sem že mislila, da so medtedenski pobegi v hribe priboljšek za študentarijo in penzioniste, saj na poti nisem srečala nikogar, pa iz vrha vidim številne gručice uživačev, ki se vzpenjajo z južne strani.
Pomalicam in se odpravim navzdol, in sicer še malo nižje kot bi bilo treba.

Spustim se do Kocbekovega doma, kjer z žigom ovekovečim moj vzpon. Še ne dolgo nazaj bi se smejala sama sebi, saj, kljub temu, da sem bila vzgojena v ''hribovski'' družini, nikdar nismo šli v hribe zaradi žiga. Vedno mi je šlo na smeh, ko je nekdo prišel na vrh ter je v jezi, ker v skrinjici pač ni bilo žiga, pozabil oziroma spregledal krasen razgled ali pa zadoščenje ob osvojenem cilju. Prepričana, da česa takega jaz že ne bom počela, sem v dar dobila prav knjižico Slovenske planinske poti.

Nekaj časa je trajalo dokler niso so bila moja usta polna zarečenega kruha. In tako žig za žigom počasi polni strani zelene knjižice, tisti prazni kvadratki pa mi nudijo še nekaj idej za izlete v prihodnje. Najbrž gre res za nekakšno zasvojenost, v katero pa je treba vložiti kar nekaj truda. Ravno zato je boljša od modernih zbirateljstev, ko ''lovci na Pokemone'' vandrajo po mestih in oprezajo za virtualnim plenom, ki ga namesto njih ujame pameten(!) telefon.
Po postanku pri koči zopet zagrizem v klanec ter se po poti čez Škarje vrnem na izhodišče. Pogled na prehojeno pot in mogočno Ojstrico mi pririše nasmeh na obraz. Zato namesto pokemonov lovim gore, ter bolj kot pofočkanje na vrhu mi v spominu ostane pot, ki naj bi itak bila cilj in obratno.