Silvo Baznik: Po uri vožnje sva prispela v Mojstrano, od koder bo 
potekal najin kolesarski vzpon na prelaz Vršič.
Pripraviva kolesi in opremo, stopiva na najini prevozni sredstvi in pričneva poganjati pedala po kolesarski poti D-2. Skozi kraj najprej po cesti preko mostu čez reko Savo Dolinko in levo do prave široke kolesarske poti. Pot poteka po trasi nekdanje železnice s stalnim rahlim vzponom in večinoma dovolj oddaljena od glavne ceste, da naju hrup prometa ne moti in lahko uživava v miru pri vožnji med travniki in drevoredi, ki nudijo lepo senco pred kasnejšimi pripekajočimi sončnimi žarki. Zjutraj je sveže in ne braniva se toplega zgornjega oblačila, ko v zmernem tempu kolesariva mimo Belc, kjer v daljavi vidiva visoko Kepo. Nadaljujeva po poti, srečujeva številne kolesarje, se ozirava na Karavanke na desni in gozdove na levi, dokler ne prispeva do mostu pred Martuljkom, kjer se že pokažejo visoki vršaci Martuljške skupine. Še malce skozi gozd in že se na levem odpre svet ter se prikažejo Martuljške gore v vsem svojem sijaju.
Stopim s kolesa in s poti malce navzdol na veliko jaso, od koder naredim fotografije celotne gorske skupine, nato nadaljujeva kolesarjenje do Kranjske gore. Zapeljeva v središče kraja, narediva odmor ob skodelici kave ter se podava na Vršiško cesto. Peljeva se mimo jezera Jasna do mostu čez Veliko Pišnico, kjer se prične vzpon na prelaz. Toplo oblačilo roma v nahrbtnik, sonce je že visoko na nebu, strmina zahteva nekaj več napora in postane nama prijetno toplo, ko meter za metrov puščava za seboj. Kamnite kocke poskrbijo za dodatne tresljaje, vožnja avtomobilov in motorjev za previdnost in serpentine za pestrost pri premagovanju višine. Pred tretjo serpentino je parkiranih lepo število avtomobilov pohodnikov, ki so šli v Krnico in morebiti na Špik, midva pa greva dalje mimo Mihovega doma do Ruske kapelice. Ker sem si nabral nekaj prednosti pred ženo, stopim do kapelice, ki so jo zgradili ruski ujetniki v spomin na žrtve plazu v zimi leta 1916 pri izgradnji 24 kilometrov dolge ceste iz Kranjske gore v Trento. Vrnem se na cesto v trenutku, ko mimo prikolesari žena in skupaj nadaljujeva pot. Kolesariva mimo Koče na gozdu, kjer sva že blizu ostenja mogočenga Prisojnika, v daljavi pa že nekaj časa vidiva Špikovo skupino s Škrlatico.
Še se je potrebno potruditi pri vzponu. Serpentina za serpentino je za nama, žena vztraja in tako se ne ustaviva, ko greva mimo razgledišča na Prisojnikovo okno in Ajdovsko deklico. Še malo in sva mimo Tonkine in Erjavčeva koče in le še nekaj ovinkov naju loči do prelaza. Žena trmasto nadaljuje in z njo še jaz vse do vrha, ko stopiva s kolesi. Iz Kranjske gore sva naredila enajst kilometrov in se dvignila za dobrih osemsto višinskih metrov in čas je za daljši odmor.
Prelaz Vršič je lepa razgledna točka za vse obiskovalce in tudi med tednom, v lepem vremenu seveda, prelaz ne sameva. Veter vztraja, midva pa ne in po dobrih pol urah se odpraviva v dolino. Navzdol gre hitro in zavore poskrbijo, da ne prehitro. Ustaviva se na ovinku, kjer je brezštevilo možicev. Postala je navada, da skoraj vsak obiskovalec te serpentine naredi svojega možica in med njimi so verjetno tudi najini iz prejšnjih let. Po ogledu odpeljeva in se ustaviva pri Tonkini koči, kjer si privoščiva obed. Da je vse podrejeno zaslužku, kaj hitro ugotoviva in naslednjič bova obisk te koče raje preskočila. Nadaljujeva spust. S kolesom gre hitro, vzmetenje na kolesu blaži tresljaje, pazljivo a še vedno hitro greva preko mokre ceste, kjer se razliva studenec in že sva pod Mihovim domom in hitro v dolini, kjer se ustaviva ob jezeru, Voda je premrzla za kopanje po najinem okusu, čeprav nekaj otrok skače s stolpa v vodo, a tudi hitro gredo iz vode. Prestaviva kolesi na zahodno stran, na obalo reke, in se prepustiva sončnim žarkom in hitrem hlajenju v deroči vodi. Ko je prevroče, poiščeva senco...
Pozno popoldne se odpraviva iz Kranjske gore na kolesarsko pot D-2. Tokrat gre pot rahlo navzdol in hitreje kot zjutraj prikolesariva nazaj v Mojstrano, kjer kolesi pritrdiva na streho avtomobila in se zadovoljna odpeljeva proti domu. Tradicija vsakoletnega kolesarjenja na prelaz Vršič se nadaljuje.