Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Vzporednici, mimobežnici

Razgledi - Borut Peršolja: Bernadette McDonald Iskalci svobode : Alpski Bojevniki

VZPOREDNICI, MIMOBEŽNICI
Bernadette McDonald:

Iskalci svobode
Ljubljana 2015: Sidarta, 256 strani, ISBN 978-961-6027-79-3, cena: 23,90 €

Alpski bojevniki
Ljubljana 2016: Sidarta, 272 strani, ISBN 978-961-6027-80-9, cena: 24,90 €

Knjigo Iskalci svobode sem kupil, drugo pa brezplačno prejel od založbe.

* * *

»Ena izmed pomembnejših knjig, napisanih o alpinizmu.« To je bilo prvo, kar sem ob naslovu prebral na platnicah knjige Iskalci svobode, ki je v originalu izšla leta 2011. Ko sem na stojnici v Cankarjevem domu Sidartini Mateji izročal denar, sem si mislil, da gre očitno za knjigo vrste »You must have it!«. Miselni utrinek na drugo žogo pa je bil: »Je alpinistična najpomembnost res lahko vredna zgolj dobrih dvajset evrov?«

Knjigo sem prinesel domov in jo za nekaj mesecev namenoma odložil. Pred njo so v vrsti čakale še številne druge urejene shrambe črk, pa tudi nekateri drugi projekti, ki osmišljajo življenje. Predvsem pa sem čakal sestrski izid slovenske različice z naslovom Alpski bojevniki/Alpine Warriors. Ista avtorica, podobna tematika, vsekakor priložnost za zaporedno/vzporedno branje.

Sem pa knjigo namenoma pustil na vrhu knjižnega kupa, saj je bila naslovnica ves čas dražljiva. Šotorsko prosojno obarvana svetloba. Streha zasilnega bivališča se vzpenja v neznano, v nevidno, v nepredvidljivo himalajsko plezarijo. Oba imata na glavi kapo: Voytekova je ročno spletena, Tadek pa ima verjetno industrijski model, iz katerega se je lahko oblikovala obrazna maska. Puhovki oblivata in hkrati utapljata njuni telesi. V Tadekovih očeh je obviselo vprašanje, ki mu ne razberem vsebine. V Voytekovih pa se zrcali radovednost, ki beži pred nečim, kar je blizu.


Tadek Piotrowski in Voytek Kurtyka v taboru III, 7300 m, v južni steni Lhotseja čakata na izboljšanje vremena med zimsko odpravo 1974. (Fotografija: Bogdan Jankowski/naslovnica knjige)

* * *

Wanda Rutkiewicz, Jerzy Kukuczka - Jurek in Voytek Kurtyka - Vojtek: tri plezalska imena, troje življenj, trojstvo vzporednih poti, ki so vodile na vrh. Ljudi, ki imajo podobno zastavljeno življenje bodisi v domačih bodisi tujih gorah, ni malo. Številni so, ki preskušajo sebe v gorah v različnih življenjskih obdobjih in izpolnitvi različnih motivov. Zakaj nekatera imena izstopijo iz alpinističnega plemena, kaj jih dela enkratne v njihovi posebnosti?

Avtorica je najprej poskrbela za njihovo skupinsko izstopno žarišče, ki naj bi izviralo iz usedlin države, v kateri so se rodili. Poljska. Država trdega socializma in zapletenega drugosvetovnega dogajanja, ki je krojilo usodo ljudi, ki živijo na tem delu planeta. Ko se oziramo nazaj (nekateri prej, drugi kasneje), se zavemo, kaj vse nas oblikuje. Tudi politični sistem, tudi vrednote izobraževanja, tudi delo cerkve, ki je pogosto prva hierarhična institucija, ki jo zaznamo. Predvsem pa mi sami, v skladu s skrivnostnim nizom odločitev, ki so v kolektivnem svetu vedno drzne, neubogljive, drugačne. Za slovenskega bralca je zato avtoričin uvid v poljske razmere prepovršen, preveč poenostavljen in zato patetičen. Če vemo, da je slovenska različica prevod, ne pa priredba originala, potem to ni očitek, ampak zgolj mimobežni utrinek mojega razumevanja prebranega.

V postavljenem (političnem, organizacijskem) okviru pa živimo ljudje.

Dva med nami – Leszek Cichy in Krzysztof Wielicki – sta 17. februarja 1980 dosegla vrh Everesta. Šlo je za prvi zimski vzpon na katerikoli osemtisočak. Deset mesecev prej smo na njem prvič stali Slovenci, ki smo s Kunaverjevimi idejami in Škarjevo prodornostjo lovili vlak, pa tudi zimo. Ta v enem primeru še vedno ostaja izziv, saj so se letos konec februarja Simone Moro, Alex Txikon in Ali Sadpara povzpeli na Nanga Parbat (8125 m). Osemindvajset let in 31 poskusov je bilo potrebnih za zimski vzpon na Golo goro, od štirinajstih osemtisočakov pa pozimi ostaja nepreplezan samo še K2.

Vsekakor je knjiga Iskalci svobode ena tistih, ki jo preberemo na dušek in katere naslov je treba jemati dobesedno. Ob koncu branja ne zazeva nobena, še tako drobna bralska praznina, temveč v misli privulkanijo vprašanja, primerjave in razmisleki. O alpinizmu, o slovenskem alpinizmu, o ljudeh (»zwierz«, zver, žival). Gre za generacijsko knjigo o dejanjih ljudi, ki niso imeli vzglednega duplikata.

Knjigo, ki je prejela številne mednarodne nagrade za gorniško literaturo, sta slovenskim bralcem približala prevajalec Mire Steinbuch (njegovo ime umanjka na naslovnici) in urednica Ines Božič Skok.

* * *

Knjige Alpski bojevniki mi k sreči ni bilo treba brati dobesedno. Avtoričin slog ostaja enak, njena fascinacija z lastno zamislijo o poteku gazi in Poti, ki naj bi utrla pot njeni knjigi, pa ji jemlje dobršno mero sproščene, neobremenjene berljivosti. Če bi avtorico vprašal – pa je nisem, da ne bo pomote – na primer, kateri zgodovinski poudarek skuša osvetliti v slovenski alpinistični zgodbi, ne dvomim, da bi dobil takle odgovor: »O dvomu, izgubi, antijunakih, o tistih, ki iščejo odgovore, a jih ne najdejo, toda vseeno preživijo, ker imajo prav oni največji smisel za preživetje.« Razumete? Ni se težko vživeti v njene misli, v njen namen, ki pa me ne prepriča.

Ne verjemem namreč, da bi Pot Nejca Zaplotnika res delovala tako inspirativno, tako potisno, tako naspidirano, da bi brez nje slovenski (vrhunski) alpinizem še danes bil brez vsega, kar je imel in kar ima za povedati. Da ne bo pomote: o razsvetljeni vlogi Nejčeve poti pa sem precej na široko spraševal prvo generacijo himalajcev in dobil sem zmuzljive, a prisrčne odgovore. Če povzamem, potem bi duha odgovorov ujel nekako takole: slovenska skromnost in kanadski/ameriški holivudski imperializem, da ne gresta vštric. Nikakor.

Zdaj vem, da moram tudi na primer pri mojih gostih gorniških večerov mejl zamenjati za osebni pripravljalni obisk. Nujno moram prej pogledati knjižne police svojih gostov, jih povprašati, kaj berejo, kakšne so njihove delovne navade, in jih šele nato opisati zelo iskreno in osebno ter v kasnejšem pogovoru s pronicljivimi vprašanji ujeti njihove značaje. Bom poizkusil, mogoče je to čarobna formula za rešitev zaprašene pogovorne dolgočasnosti?


Zoran Bešlin se počasi vzpenja po vršnem grebenu proti vrhu Makaluja. (Fotografija: Janez Dovžan/naslovnica knjige)

Naj se vrnem h knjigi: besedilo nedvomno govori o tem, kako so slovenski vrhunski alpinisti hkrati ljubili in sovražili, govori o njihovi samoti in samotnosti, govori o znanju, kako fizično in duhovno bolečino oviti v skrivnost uspeha. Dovolj natančno, kronološko sledi izkušnji, njihovemu (različnemu?) načinu odkrivanja te skrivnosti in, zakaj ne, za marsikoga tudi njenemu izogibanju. Prav nenehno soočanje ljubezni in smrti je resnična energija življenja, njegova sol in sladkor.

Nejc Zaplotnik, Tomaž Humar, Tomo Česen, Marko Prezelj, Silvo Karo in Andrej Štremfelj so osrednje figure pripovedi. Prvi trije svoje gorniške knjige že imajo. Ostali svoje lastne, osebnoizpovedne navdušujoče pripovedi še oblikujejo (vsaj upam, da je tako). Morda tudi zato, ker so še vsi aktivni v gorah, v vseh še gori strast ali – kot je večkrat napisala Bernadette McDonald – obsedenost.

Knjiga Alpski bojevniki nam pokaže ogledalo: da lepih stvari kratko malo ne znamo vračati, da imamo s tem številni težave in da mnogi s tega sveta odidemo, ne da bi razumeli ta del sebe. Čarobnost življenja mora priti od znotraj. Od družbenega sistema, v katerem živimo, od družine, v katero se rodimo, od dejanja, v katero vlagamo sebe. In od knjig, ki jih beremo.

Samo to? Samo to!

V odličnem prevodu Gorazda Pipenbaherja (njegovega imena ni na platnici knjige) ter v 200 podobah barvnih in črno-belih fotografij bo knjiga nedvomno potešila tuje bralstvo (verjetno podobno, kot je bila meni všeč poljska epopeja). Zlasti tistim, ki ne poznajo enciklopedične angleške različice Slovencev v Himalaji (2013) ali slovensko-angleške knjige Slovensko planinstvo (2011, 2015), ki je bila izdana ob 120. obletnici SPD/PZS z namenom, da zlasti tujo znanstveno, strokovno in splošno gorniško javnost vpelje v slovensko zgodbo, ki se dotika tudi svetovnih razsežnosti.

Knjiga, ki ne pusti nobenega, predvsem pa ne dražečega nemira.

* * *

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.   

23.08.2016 20:18

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45946

Novosti