Silvo Baznik: Ob osmi uri zjutraj parkirava pri planini Jezerca
na dobrih tisočštiristo nadmorskih metrih.
Že po nekaj deset metrih hoje po cesti z leve v daljavi vidiva očaka naših gora, ki se koplje v sončnem sijaju, ko stopava naprej proti Kriški planini. Z lepe makadamske ceste stopiva desno na nekoliko slabšo, ki jo biča hudourniška voda ob deževju in prispeva na planino, kjer stopava ob pašni ograji po planinski potki, prestopiva pašno ograjo in prideva v svet porasel z ruševjem. Po krajšem vzponu sva na lepi razgledni točki s pogledom na megleno polje nad dolino Korošico, iz katere štrlita vrhova Kamniškega vrha in Planjave.
Z razgledišča se spustiva strmo do uravnave pod vzhodnim pobočjem Krvavca, od koder se ponovno vzpenjava sprva prečno skozi pas gozda, nato strmo navzgor med ruševjem do stičišča poti, ki pride s sedla Razor. Še nekaj minut vzpona in sva na robu grebena nad planino Koren. Mimo naravnega napajališča za živali se spustiva do pastirske koče s tablo “Okrepčevalnica odprto non stop”, kjer pa seveda ni žive duše razen goveda, ki se pase v bližini. Desno gre pot na planino Košutna, midva pa zavijeva rahlo levo po dnu doline.
Pot postaja vse bolj strma in naju pripelje do manjše mlake z označenim razpotjem za vrh Košutne, a nadaljujeva do naslednjega razpotja za Vrh Korena, kjer greva rahlo desno v smeri Kompotele, ko naletiva na večji trop ovac na travnatem pobočju gore.
Pot se počasi vzpenja in naju pripelje na 1989 m visoko razgledno goro. Pred nama so kot na dlani visoke gore Kamniško Savinjskih Alp in razgledi naju nagradijo za ves trud, ki sva ga vložila za dosego tega vrha. Na vrhu nisva sama. Skupina pohodnikov je pred nama dosegla vrh. Spregovorimo o dostopu na Košutno v angleškem jeziku, nato obiskovalci zapustijo vrh in midva uživava v tišini razglednika.
Vzameva si čas tudi za okrepčilo in nato zapustiva vrh ter se vrneva do označenega razpotja, od koder se vzpenjava in skozi lesena vrata doseževa kraški svet, kjer se priključiva poti z Ježa proti Kalškemu grebenu. Že po nekaj metrih se desno odcepi potka proti Vrhu Korena, ki leži le nekaj deset metrov višje od razpotja in v minuti sva na njegovem vrhu (1999 m), s katerega že nekaj pohodnikov občuduje prelepe slovenske gore. Odloživa nahrbtnika, poseževa po okrepčilu in narediva zopet kopico fotografij ter se nekaj trenutkov prepustiva vsak svojim mislim.
Z vrha se vrneva na pot in stopiva na greben Ježa. Lahka grebenska pot poteka nad planinama Koren in Dolga njiva ter nudi veliko lepih pogledov na gore nad njima. Nadaljujeva z nekaj manjšimi vzponi in spusti do zahtevnega spusta po strmi in krušljivi grapi, izpostavljeni padajočemu kamenju, zlasti v primeru večjega števila pohodnikov. S pomočjo jeklenice in nekaj klinov prideva preko grape na prijetno pot, ki zopet poteka po grebenu in po njem do vrha Velikega Zvoha, kjer narediva daljši odmor.
Medtem so oblaki s pomočjo vetrov delno zakrili nekaj vrhov in iz doline meglica sili preko sedla Razorja tudi nad smučišče. Z vrha stopiva do akumulacijskega jezera, ob katerem počivajo pohodniki in govedo. Po pobočju se spustiva za nekaj trenutkov v meglico oblaka in nato pod vrhom Krvavca na njegovo južno pobočje, od koder se spustiva na Kriško planino in tako zaokroživa najino pohodno pot.
Sledi še kratek spust na cesto s Krvavca in po njej do parkirišča pri planini Jezerca ob srečevanju z lepim številom obiskovalcev. Pri avtomobilu nahrbtnika romata v prtljažnik, zamenjava obutev in se odpeljeva proti domu.