Mateja Mazgan: ... v nosečnosti in z otroki

Aktivno življenje v nosečnosti in z otroki

Starši, ki zahajamo v hribe z majhnimi otroki smo za mnoge precej neobičajni. Preko nas je slišati mnogo kritik, a še mnogo več pohval. Kaj stoji za kritikami … preverjeno, da pogosto nevoščljivost za našo vztrajnost, voljo, energijo. Večina se drzne ob nas, so zbegani, prešinejo jih čudne misli, začnejo spoznavati nekaj, kar do takrat niso poznali. Mnogi še sami ne vedo, kaj bi si mislili. A mi, kateri smo vsekakor v manjšini vemo, da je za majhne otroke nekaj najbolj zdravega preživeti veliko časa v naravi v tesnem stiku s starši. A za večino je še vedno bolj običajno posedanje v lokalih z vozičkom v centrih mest, ob prometnih cestah, kakor pa se z otrokom igrati na vrhu dvatisočaka.

Aktivna že v nosečnosti

Odkar vem za sebe, sem bila zelo aktivna. Šport je bil del mene že od malega. Kmalu je postal vsakodnevna obveznosti in kasneje se je obveznost prelevila v zame najlepša doživetja. Ni bilo stvari, ki bi mi lahko preprečila mojo največjo strast, šport. Preprečila mi je ni niti nosečnost. Ko sem zvedela za to veselo novico, moram priznati, da me je za trenutek prešinila tudi grenka misel – le kako pa se bom lahko sedaj ukvarjala s športom. Potrebovala sem le čas za dober premislek in sprejeti dejstvo, da bodo potrebna velika prilagajanja. Ja, nosečnost ni bolezen, je le malo drugačno stanje. Kot običajno, se mnogi radi vtikujejo v druge in tako so me doletele govorice, da sedaj pa se bo potrebno umiriti. A dali so mi le dodaten povod, da sem s športom nadaljevala. Ves čas v nosečnosti sem sem aktivno ukvarjala s športom. V gore sem redno zahajala, plezala sem do vključno z petim mesecem nosečnosti. Prav tako sem kolesarila, turno smučala, supala in nekaj časa tudi tekla. Kot aktivna jamarka, se tudi temu nisem povsem odpovedala. Le izbor jam se je bistveno spremenil. Tokrat so na vrsto prišle tiste jame, v katere prej zaradi premalo zahtevnosti nisem hodila. V času nosečnosti sem torej zahajala v vodoravne in tiste z manj ožinami. Vsaka vrsta športa se je dala varno prilagoditi na moje stanje. Nikoli nisem reskirala in ovirala trebuščka in sebe nasploh. Ko pa je trebušček postajal vedno večji in me je pri nekaterih vrstah športa začel ovirati, sem zahajala samo še v gore. Ob tem sem se počutila več kot odlično. Rodila naj bi konec julija, a me je porod presenetil in sem rodila tri tedne prehitro. Najbolj poseben je bil dan pred porodom, ko sem še stala na vrhu dvatisočaka.
S kolegom sva se odpravila na Peco. Dejala sem si, da je to moj zadnji vzpon pred porodom, do katerega me ne morejo pobrati z avtom. Za naslednje tri tedne sem namreč planirala enostavnejše vzpone, a me je porod prehitel.

Res je, življenje se nekoliko spremeni

A le na bolje! A se hkrati tudi ne ustavi, ko se zve za nosečnost ali kasneje, ko na svet prijoka majhna kepica. Potrebno je živeti naprej z veliko začetnico in jaz to delam od prvega dneva naprej, ko sem zvedela za nosečnost. Priznam, da je ritem življenja drugačen, na trenutke je morda še mnogo bolj aktivno kot prej, a hkrati je življenje bistveno bolj polno in dobilo je popolnoma nov smisel, poln pozitivnosti. Ob vseh aktivnostih, s katerimi nadaljujem in v to vključujem otroka pa mi ob strani stoji partner, ki vse to podpira ter stari starši najinih sončkov.

Kmalu po porodu nazaj v gore

Rodila se je majhna deklica, za katero so mnogi dejali, da so ji obiski gora položeni v zibelko. Moj stil življenja je testo povezan s športom in zato si nisem mogla zamisliti običajnega vozička. Še dobro, da na svetu obstaja še nekaj takšnih staršev in je nekaj podjetij začelo izdelovati profesionalne športne vozičke. Voziček, ki je sicer namenjen za Skandinavijo, se je sčasoma razširil po vsem svetu. Zelo drag, a vreden svoje cene. Z njim lahko tečem, rolam, kolesarim, tečem na smučeh, grem na sprehod z krpljami in celo na kakšno enostavno turno smuko. Za otvoritev pa sem ga tri tedne po porodu pripeljala na vrh najbolj znane Koroške gore imenovane Uršlja gora. Voziček z odličnim vzmetenjem ter diski se je odnesel tako dobro, da je hčerka v njem prespala celotno turo. Poleg udobnosti vozička je svojo pozitivno stran pokazal tudi svež gorski zrak. Ker je bila prva tura eno samo zadovoljstvo, sva z aktivnostmi nadaljevali v polnem tempu. Osvajali sva vrh za vrhom širom Slovenije ter tudi preko meja. Vse sosednje države ter nekaj vrhov tudi v Španiji. A na najin prvi osvojeni vrh se vračava, tako da sva Uršljo goro obiskali že šest krat. Gre za vrh, ki je idealen za vsakogar. Enostavne poti omogočajo dostop tako peš z nosilkami z malimi otroki, kakor tudi z kakšnim boljšim športnim vozičkom.

Sledil je prvi dvatisočak

Ker na vse vrhove nisva mogli z vozičkom, sem jo začela nositi v nosilki, kasneje kengurujčku in nato nahrbtniku. Še z prvo vrsto nosilke sva osvojili prvi skupni dvatisočak. Obir v sosednji Avstriji je prav tako vrh, ki je primerljiv s sprehodom, le da je visok preko dva tisoč metrov. Za tem je sledilo še mnogo dvatisočakov. Vse gore skrbno izberem, saj se zavedam, da je na prvem mestu varnost. A narava Slovenije ponuja mnogo, zato med vso ponudbo ni težko izbrati enostavne, a kljub temu lepe vrhove. Pravzaprav pa je izbor odvisen tudi od kondicije staršev. Izbor vzponov sem zelo spremenila. Včasih nisem bila zadovoljna, če vzpon ni bil zahteven, da se vmes ni vsaj malo poplezalo. A skupaj s hčerko sva osvojili veliko takšnih vrhov, katere sama najverjetneje nikoli ne bi. Spoznavam drugačen del Slovenije, ki pa mi vedno znova dokaže, kako lepa je.

Za ene ekstremi, za druge vsakodnevna doživetja

Miselnost, da so športi, kot so jamarstvo, turno smučanje, tek na smučeh … ekstremni športi, marsikomu ni tuja. A za nekoga, ki s tem odrašča, je to le vsakodnevna aktivnost, daleč od ekstrema. Zato sva skupaj obiskali že tudi nekaj jam, takšnih, ki sicer niso turistične, a je v njih možen povsem enostaven sprehod. Pozimi pa se redno podajava na tek na smučeh, enostavne ture s turnimi smučmi in sprehode z krpljami. Voziček je narejen za hladnejše dni deluje tako, da je otroku v njem prav prijetno toplo. Še sama si kdaj pogrejem roke v njem.

Kaj ima otrok od tega?

Ob vseh mojih aktivnostih se pogosto postavi vprašanje, le kaj ima otrok od tega. Že dejstvo, da hčerka niti enkrat ni bila zares prehlajena, kaj šele da bi kako drugače zbolela je eden takšnih dejstev, ki pričajo, da je v tem mnogo dobrega. Svež zrak ter stik z mamo pa sta tako ali tako nekaj najlepšega. Zakaj bi morali aktivni starši spremeniti svoje življenje ter ob tem postati nesrečni, če pa lahko svoje aktivnosti le nekoliko prilagodimo ter vse počnemo skupaj s svojimi otroki? Starši diktiramo tempo, ne otroci. Mi smo tisti, ki jih bomo vpeljali v ta svet, jim pokazali vse, kar počnemo mi. Če bomo to storili na pravi način, bodo tudi oni nekoč aktivni in bodo znali spoštovati naravo ter šport, kar je nedvomno za tovrstne ljubitelje nekaj najlepšega, kar nam lahko nudi življenje.

Nisem edina

Res je, da sem drugačna mama, a za otroka delam le najboljše, četudi na malo drugačen način, kot bi pričakovali. Otroku dajem to, kar imam sama najraje in sedaj že dva to zajemata z polno žlico. Naravo in veliko dogodivščin v njenem zavetju. Ob brskanju po internetu sem zasledila še nekaj takšnih staršev. Redki smo in vsak iz svojega konca sveta.
Mamica iz Arizone redno zahaja v Ameriške nacionalne parke in s hčerko pleza po balvanih, mamica iz Kalifornije se podaja s sinom po kanjonih, prav tako je nekaj takšnih staršev v Švici ter Avstriji in najverjetneje še kje.

Druga nosečnost

Tokrat mi prav nihče ni več govoril o kakšnih prihajajočih spremembah, ki bi jih naj na moj aktiven način življenja prinesla druga nosečnost. Morda so se porajala vprašanja, le kako bo pa sedaj zmogla. Ampak sem. Druga nosečnost naju je kot prva tudi izredno razveselila, čeprav je bila v primerjavi s prvo malce bolj načrtovana. V prvi polovici nosečnosti se praktično ni spremenilo skoraj nič. Še vedno sem pogosto zahajala v hribe s hčerkico, veliko sva tudi kolesarili z vozičkom, tekli z vozičkom, šli vmes celo na potovanje, ob vsem pa sem še študirala in počela še marsikaj. Ja, pa seveda ne smem pozabiti omeniti, da sem ves čas tudi redno zaposlena. Ko pa je postal trebušček že lepo zaobljen, sem v hribe zahajala le, ko sem imela s seboj partnerja ali prijatelje, ki so mi pomagali nositi hčerkico. Z vozičkom pa sem bila aktivna skratka do konca, do dneva pred porodom.

Aktivno z dvema otrokoma

In na svet je prijokal sinček, katerega sva po očetovi želji poimenovala po njem. Tradicija, ki je že tako pestra, da je v družini že šesti z istim imenom. Kot prvo sem se začela ukvarjati z ljubosumjem hčerkice, a se je to kmalu uredilo. Da pa sem lahko tako aktivna tudi naprej, sem bila primorana nabaviti takšen športni voziček, kot sem ga imela prej, le da je ta namenjen za dva. Cene res segajo v nebo, a za aktivne starše žal ni druge ponudbe. Vsekakor se splača kupiti voziček, kateri ti omogoča aktivno športno življenje naprej. Za otroke na trgu obstajajo tudi različne nosilke, katere so primerne celo od rojstva naprej. Jaz sem pri obeh to prvič uporabila pri treh tednih starosti. Hčerka je bila pri treh tednih na vrhu Uršlje gore, sin in pa seveda je bila poleg tudi hčerka pa pri njegovih treh tednih na vrhu Kamniškega vrha. Za tem se aktivnosti samo vrstijo. Skupaj sta osvojila že nekaj vrhov v nosilkah, bila na mnogih kolesarskih in tekaških turah ter na potepih v tujini. Spoznala sem, da lahko tudi z dvema otrokoma nadaljujem aktivno življenje. Res je, da je voziček toliko težji, a tudi v tem sem takoj našla le pozitivno. Ob teku ali kolesarjenju z njim bom dobila le še več kondicije. Te pa tako nikoli ni preveč.

Od kod motivacija?

Kaj je v bistvo razlog, ki te vleče, da ostaneš tako aktiven? To je najverjetneje vprašanje, ki si ga mnogi zastavljajo, ko me vidijo, ko z vozičkom tečem v hrib ali ko ga imam priključenega na kolo in kolesarim na vrh Pohorja. Kaj šele, ko me vidijo pozimi z vozičkom na tekaških smučkah ali ko nosim težak nahrbtnik s hčerkico na vrh dvatisočaka. Motivacija tokrat ni več cilj vrh neke gore ali prekolesariti do vrha Pohorja. Lahko se obrnem že na sredini poti in sem vseeno zadovoljna. Hrib je lahko še tako lep, gora tako privlačna, a tukaj nastopi prilagajanje. Včasih sem šla čez marsikaj, da sem dosegla še kako zahteven vrh, ali zlezla v globoko jamo, polno ožin. Povratek iz gore, če ni bil vrh dosežen ali pa povratek iz jame, če nisem bila na dnu, je bil težji. Sedaj je motivacija drugje, v druženju, igranju, ostati čim dlje časa na svežem zraku. Skratka, prebiti čas skupaj in to kvalitetno za vse. Mame ne smejo pozabiti nase, nameniti vso svoje življenje samo otrokom in sebe zanemarjati. Kaj jim bo kasneje koristila nezadovoljna mama? Otroci nas posnemajo in prav je, da smo ob njih zares zadovoljni tako in drugače.

»Otroci so ogledalo staršev«, a se tega mnogi premalo zavedajo. Če boste z njim doma na fotelju vsak dan gledali televizijo, se nanj ne boste smeli jeziti v najstniških letih, ko bo to še vedno počel. Takšno življenje kot jim ga bomo predstavili, takšnega bodo živeli. Če bodo vzgojeni v športnem duhu, bodo nedvomno tudi sami vzljubili šport. Vsekakor pa to ni vedno pravilo.

Biti mama je najlepša in hkrati najbolj zahtevna »služba«. To poslanstvo sem sprejela kot eno samo pozitivnost, obdržala svoj aktiven način življenja, v to vpeljala oba otroka in izidi so že vidni, zdravje in veselje. Oče pa bo s svojim načinom življenja in vplivom nanju prišel na svoj račun malce kasneje, a kljub temu kmalu. Glasba je njegovo življenje, v katero bo vpeljal tudi njiju. Kaj pa takrat, bodo ponovno na pohodu zlobni komentarji, ko bosta v večernih urah, ko bi po mnenju mnogih morala biti že v postelji, poslušala prijetne zvoke očetove trobente na nastopu?