Večer, Koroška - Jurij Berložnik: Nekdaj je bila Brinjeva gora predvsem romarska točka, v zadnjih letih pa je to tudi eden najbolj priljubljenih pohodniških ciljev v spodnji Mežiški dolini
"Vsak dan pridem sem gor," je malo čez pol osmo zjutraj med rahlim sopihanjem povedal Alojz Klančnik na vrhu Brinjeve gore nad Prevaljami. Vrh na 723 metrih nadmorske višine, s cerkvico v bližini, je ena najbolj priljubljenih pohodniških destinacij v spodnji Mežiški dolini. Upokojeni šofer Klančnik se nanjo povzpne skoraj vsak dan že več kot deset let. Če ga kdaj ni doma, zamujeni vzpon nadoknadi z dvojnimi vzponi v naslednjih dneh. Njegov cilj je 365 vzponov letno, lani mu je uspelo.
Ko pride na goro, se najprej vpiše v vpisno knjigo, potem pa stopi do cerkvice sv. Kozme in Damijana, kjer piše 'Zvoni za zdravje!' Pozvoni in jo mahne nazaj v dolino. "Ko hodiš, slišiš ptičke, misli se ti razčistijo in prav pogosto se domisliš rešitve kakšnega problema, ki ga imaš v dolini," je povedal. Ob vsakem vremenu se povzpne, celo v času po žledolomu je tvegal in stopal med podirajočim se drevjem. "Enkrat je padla smreka, kjer sem še malo prej stal. Ženi raje sploh nisem povedal," se je smejal Klančnik. "Vem, da je bilo tvegano, a Brinjeva ti pride v kri in enostavno moraš iti," je razlagal.
Rekord: 427-krat na vrh
Rekorder po številu vzponov na prevaljsko goro pa je najverjetneje Janez Jurovič. Leta 2014 se je v vpisno knjigo vpisal 427-krat. Pot s Prevalj na vrh in nazaj traja približno uro do dve, odvisno od fizinče pripravljenosti pohodnika in lokacije, od koder starta. Ravno prav dolgo, da se pohodnik dodobra razmiga, a ne toliko, da bi bil utrujen. Brinjeva gora je bila priljubljena destinacija že pred desetletji, predvsem ob lepih nedeljah, konec septembra se je na vrhu zbralo veliko ljudi. V zadnjih 15 letih pa je priljubljena predvsem za pohodnike, postala je skorajda rekreacijski poligon, predvsem za Prevaljčane. V rekordnem letu 2014 je bilo v vpisni knjigi 16 tisoč vpisov obiskovalcev, je povedala Marjana Močilnik, kije dolga leta skrbela za nove in nove zvezke, ko so bili ti napolnjeni. (Nekaj let ji je pri tem pomagala Anica Čas.) Več kot deset let zapored je Močilnikova naredila 300 "rund," kakor pravi vzponom na Brinjevo goro. Zaradi poškodbe je morala za nekaj časa prenehati, zdaj se na Brinjevo spet vrača.
Kdo se bo zjutraj prvi vpisal?
Med nekaterimi rednimi obiskovalci Brinjeve gore je vasih začutiti tudi nekaj tekmovalnosti. Nekateri so si zadali za cilj, da so v vpisni knjigi vpisani prvi tistega dne. Kar pa ni lahko. Predvsem Močilnikova je takim zagnancem v preteklosti nehote mešala štrene. Čeprav se sama požvižga na to, kolika po vrsti se vpiše. "En gospod, ki je včasih redno hodil, je bil prav jezen name. Včasih je tik pod vrhom kar tekel mimo mene, samo da bi me prehitel. Sem si mislila, ti se kar vpiši prvi, če imaš veselje, jaz pa grem zgodaj, ker zjutraj ne morem dolgo spati," je v smehu pripovedovala upokojena učiteljica Močilnikova. Razmišlja, da bi nekega dne organizirali srečanje pohodnikov. Iz rezultatov ankete, ki jih je v svoji diplomski nalogi Naravoslovna pot Brinjeva gora objavil Igor Plešivčnik, diplomant Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, je razvidno, da večino obiskovalcev Brinjeve gore sestavlja delovno aktivno prebivalstvo (60 odstotkov), upokojencev je nekaj manj kot tretjina. Kot namen obiska je skoraj polovica obiskovalcev navedla skrb za zdravje, 30 odstotkov se jih je na vrh podalo zaradi izleta, skoraj 20 odstotkov pa zaradi verskih razlogov. Cerkvico na vrhu so na pobudo in v organizaciji Maksa Paradiža (Brančurnikovega Maksa) zgradili leta 1989 in tako nadomestili prejšnjo leseno cerkvico iz leta 1935. Prej, najverjetneje od leta 1910, je tam stala le kapelica. Ideja o tematski poti na Brinjevo goro, ki jo je v svoji diplomski nalogi temeljito obdelal Plešivčnik, pa kasneje ni zaživela, saj lastniki zemljiš za to niso dali soglasij.
Kamenčkova pot
Nasploh je v zvezi z Brinjevo goro zanimivo, da kljub njeni priljubljenosti in množinosti v zvezi z njo vse ostaja bolj ali manj na spontani ravni. Poti nanjo ostajajo neuradne, brez markacij in ne sodijo pod okrilje nobenega planinskega društva. Čeprav so v preteklosti že bili razlini poskusi. Kmalu po letu 2000 si je na primer Hubert Kovačič prizadeval, da bi Brinjevo goro približal tudi prebivalcem Dobje vasi (občina Ravne na Koroškem). To bi storili tako, da bi preko reke Meže zgradili brv, kar bi bistveno skrajšalo pot do vznožja Brinjeve gore. A takrat žal ni bilo soglasja med obema občinama, je povedal Kovačič. Kljub temu pa ni odstopil od svoje namere, da do vrha zariše novo smer. Na mestih, kjer je bila njegova pot malo bolj zapletena, pa si jo je označil s kamenčki. Sčasoma so ljudje na te kamenčke nasuli še dodatne in tako kupčki kamenja še danes služijo namesto markacij. Še več, pot, ki si jo je zamislil Kovačič, je postala zelo priljubljena in je spontano dobila ime Kamenčkova pot. Tudi prvo vpisno knjigo na vrhu je okoli leta 2000 nastavil Kovačič. Položil jo je v nabiralnik, za katerega izdelavo je poskrbel, vse skupaj pa je opremil tudi z žigom. Tega so žal odtlej že trikrat ukradli in ga danes ni več, vpisna knjiga pa ostaja. "Ko sem jo nastavil, nikakor nisem pričakoval toliko vpisov v njej. Zelo sem bil presenečen, ko je število vpisov celo preseglo število vpisov na Uršlji gori," je dejal Kovačič.
Jurij Berložnik
Fotografiji:
(1) »Enkrat je padla smreka, kjer sem še malo prej stal. Ženi raje sploh nisem povedal,« je smeje pripovedoval vsakodnevni pohodnik Alojz Klančnik. (Jurij Berložnik)
(2) V knjigo na vrhu se letno vpiše 15 tisoč pohodnikov. (Jurij Berložnik)
Brinjeva gora je v zadnjih 15 letih postala skorajda koroški rekreacijski poligon
Srečaš tudi Kanadčana
Na Brinjevo goro sta se te dni s Prevalj povzpela tudi mlada Kanadčana Mallory in Kyle Whitmell, ki te dni raziskujeta Koroško in Slovenijo. Pohod sta ocenila kot lep, na začetku nekoliko strm, a jima to ni delalo nobenih težav, saj sta Mallory kot pripadnica kanadske vojske, Kyle pa mornarice, oba ljubitelja pohodništva, v zelo dobri kondiciji. Navdušili so ju lepa narava in razgledi, pri cerkvici sta oba tudi pozvonila in se vpisala v knjigo pohodnikov. Te dni sta se povzpela še na Uršljo goro in si ogledala muzej Podzemlje Pece, ki sta ga prevozila s kolesi. V Sloveniji, od koder izvirajo Kylovi stari starši (njegov pokojni ded je pred odhodom čez lužo krajši čas delal v mežiškem rudniku), sta prvič, nad njenimi lepotami in lepotami Koroške pa sta navdušena. Po obisku Slovenije jo bosta mahnila še na Hrvaško. (tor)
Fotografija:
Navdušena pohodnika Kyle in Mallory Whitmell. (Tomaž Ranc)