Črnuški AO - Tanja Metličar: ... v Tofani di Rozes | Spet smo šli v Cortino d'Ampezzo ...
... najprej sem mislila, da bomo spet „polirali“ iste stene kot v preteklih letih, vendar sva se z Juretom na hitro odločila za precej neobičajen dolomitski cilj.
Smer Dimai-Eötvos je namreč dolga 800 metrov in je zaradi dolžine in zahtevne orientacije v raznih opisih na internetu opisana kot velika tura, kljub temu, da je njena težavnost „samo“ IV+ (oz. odvisno na katero skico pogledaš, ponekod so vrisani raztežaji petic, midva sva vse zignorirala in samo šla plezat). Že vožnja do Cortine je bila zgodba zase, saj me je na sredi poti v trenutku zmrazilo - doma sem pozabila dostopne čevlje. Sem mislila, da me kap. Na srečo sem vzela neke "casual" superge s sabo in upala, da bodo ravno tako v redu. Zabava se je nadaljevala, ko je po dokaj smešnem spletu okoliščin zvečer ob prihodu v Cortino 16 ljudi dobesedno izviselo pred kampom, ker pač nikjer več ni bilo prostora (ali pa se je lastnik odločil, da ga ni, kljub temu, da je bil). Zato sva se z Juretom zapeljala kar na samo izhodišče, pred kočo Dibona in tam prespala.
Dostop je trajal eno uro, ob pol osmih sva začela plezati in plezala devet ur in pol. Pred vstopom v veliki amfiteater sva splezala prvi težji raztežaj, nato pa sva amfiteater nenavezana prečila, ter se ponovno navezana po lažjih raztežajih podala do malega amfiteatra. Tukaj sva dohitela in prehitela navezo dveh Angležev, ki sta bila pomoje še bolj posrana ob pogledu na nadaljevanje, saj mali amfiterater spominja na neprehoden labirint. Najprej nobenemu sploh ni bilo jasno, kje gre naša smer, vendar so se prehodi z napredovanjem kar odprli. Na začetku te v pravo smer usmeri možic. S tem se začne del smeri s težjimi raztežaji in znamenito dolgo in izpostavljeno prečko, ki je pa resnično lepa, vsaj zame, ker sem jo šla naprej. Zadnji raztežaj sem že prav sopihala, saj sem za konec pobasala kamin z detajlčkom, ki je, ko si zmatran, lahko kar zabaven. Po izstopu iz smeri je sledila še ura poplezavanja po lahkem in pod vrhom podrtem grebenu do vrha Tofane di Rozes, v himalajskem slogu seveda, in dobra ura sestopa.
Mogoče ni zgledalo,
da sem bila utrujena, ampak moje noge še danes malo ječijo ob hoji v hrib.
Smer je ... no, popotovanje po južni steni Tofane di Rozes je res lepo, in ga priporočam, ker doživiš katedralo Tofane na prav poseben način, ki ga pomoje ne pozabiš. Samo pol moraš imeti par dni obvezno pavzo, drugače se ti zgodi to kar se je nam – fališ smer, abzajlaš in rešuješ vrv; se pod steno obrneš; na koncu vse skupaj pošlješ v tri krasne in greš domov.