Silvo Baznik: Ko si nekaj zaželiš in če je le mogoče, to tudi storiš. 
Včeraj sva se s prijateljem dogovorila za kolesarjenje na Kum in tako se danes odpraviva iz Ljubljane do Litije z avtomobilom, kjer zapustiva avto in se podava na kolesarjenje. Sprva nebo prekriva megla in še v jutranjem hladu vrtiva pedala ob desnem bregu reke Save. Tovornjakov ni na cesti, kar je vsekakor dobrodošlo pri premagovanju kilometrov na poti do Trbovelj. Ko se umakne megla in visoko sveti sonce, midva sva še v senci hribov nad dolino. Srečava le nekaj kolesarjev in še ti kolesarijo v nasprotni smeri. Po dobrih dvajset kilometrih poti sva na križišču, kjer levo gre cesta v Trbovlje, desno pa na Kum. Tu se ustaviva in pripraviva za desetkilometrski vzpon s povprečnim 16° klancem. Hitro zavrtiva pedala z najlažjim prestavnim razmerjem, kajti klanec že na začetku pokaže, da ni šale.
Prijatelj hitreje vrti pedala in kaj kmalu mi izgine izpred oči, a ne za dolgo. Višje me počaka in skupaj nadaljujeva pot dokler spet ne potegne naprej in zgodba se ponovi. Po nekaj kilometrih prideva do vasice Dobovec, ki se razteza po poteh nad savsko dolino in proti Radečem in je središče krajinskega parka Kum. Tu naju smerna tabla povede desno mimo zadnjih hiš in seveda se klanec nadaljuje. Pritiskanje na pedala in toplo sončno vreme terjata kar nekaj moči in vztrajnosti pri premagovanju višine. Tako prispeva do Lontovža, kjer sta baje smučišče in meteorološka postaja. S kolesa vidiva le parkirišče in vikenda, a tako in tako ni časa za raziskovanje, ker je potrebno hraniti moči za nadaljni vzpon po cesti. Od tu dalje je ob cesti vedno več avtomobilov. Očitno se pohodniki radi pripeljejo visoko, če že ne do konca ceste. V zadnjem kilometru srečujeva tako lepo število obiskovalcev Kuma. Zadnji odcek ceste je makadam in se je še bolj potrebno potruditi za premagovanje na kolesu. Ko že mislim, da bo šlo, mi zavrti zadnje kolo in hitro sestopim, prehodim strmino in še enkrat poženem kolo ter se na vrhu pridružim prijatelju.
Stopiva mimo cerkve Sv. Neže in planinskega doma do klopc na najvišjem vrhu Posavskega hribovja, kjer se odpočijeva, okrepčava in pokramljava s kolesarko iz Podkraja. Tako ugotovimo, da pozimi turno smučamo in morda se še kdaj srečamo tudi na belih pobočjih. Z vrha naj bi pogled segal od bližnega Posavskega hribovja do oddaljenih Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank in Julijskih Alp s Triglavom, a žal danes ni tako. Pogledam na razgledno ploščo in ugotovim, da so zapisane smeri gora, ki jih ni videti, imena vrhov Posavskega hribovja pa ne. Škoda.
Počasi se pripraviva na spust z vrha. Tik pod vrhom se ustaviva in si ogledava panoje s fotografijami, nato pa odbrziva navzdol. Zavore so v stalnem delovanju in zato narediva krajše zastoje. Prijateljeve zavore na kolesu imajo sistem za hlajenje, moje ne in temu ustrezno se bolj segrevajo. V Dobovcu je drugo ustavljanje in nato še enkrat na strmem klancu dokler nisva v dolini.
Zopet kolesariva ob desnem bregu reke in nato zavijeva desno preko lesenega mostu v kraj Sava in od tu dalje napredujeva ob levem bregu reke mimo ribnika do vasice Ponoviče, se povzpneva do starega gradu, ki je za časa Valvazorja imel enega najlepših parkov. Danes grad in okolica čakata odrešitelja, ki jima bo povrnil nekdanji sijaj. Ga bosta dočakala?
Z dvorišča gradu odbrziva naprej do Litije, kjer kolesi romata na streho, midva pa dobre volje sedeva v avtomobil in se odpeljeva proti Ljubljani.