Silvo Baznik: Hladno in megleno jutro ni ovira za začetek 
kolesarske ture na Ljubljansko barje.
Toplo oblečena s kapama pod čeladama pričneva kolesarjenje v hladu jutra in se zapeljeva preko Vevškega mostu čez Ljubljanico proti mestu. Prometna konica je že skoraj mimo in tako mirno prikolesariva na Ižansko cesto in po njej preko križišča za Črno vas do odcepa makadama, ki pelje preko Ljubljanskega barja. Sonce nikakor noče odpoditi meglo nad nama, ko kolesariva po barjanskem kolovozu skozi labirinte njiv nasadov koruze in sončnic. Na srečo sonce zavlada na nebu, topla oblačila romajo v nahrbtnik in nadaljujeva kolesarjenje. Pred nama se pokažejo prve hiše vasice Brest, kjer naju cesta popelje pod gozdom skozi nekaj vasi do Podpeči. Kraj je bil od rimske dobe do srede 19. stoletja pomembno pristanišče, ki je propadlo po zgraditvi železniške proge Ljubljana – Trst. Nad vasjo je hrib Sv. Ane in v njegovem pobočju je kamnolom, kjer lomijo podpeški marmor. V bližnji trgovini paskrbiva za popotnico in nadaljujeva kolesarjenje v smeri Krima, Rakirne in Borovnice. Čez kratek čas sva pri odcepu za Rakitno in pričneva gristi v klanec, ki naju popelje do prevala pred spustom v Preserje.
Tu se levo odcepi kolovozna cesta, po kateri prideva v gozd. Gozdna razgibana cesta z nekaj vzponi in rahlimi spusti naju popelje višje. Prehitiva nekaj pohodnikov in nato zapustiva gozd. Sva na odprtem pobočju, s katerega že vidiva vrh s cerkvico Sv. Ane. Še malo in nato se zavrti kolo in potrebno je sestopiti ter narediti zadnje metre peš. Prispela sva na 484 m visoki razgledni vrh.
Čeprav je sončno in le nekaj koprene na nebu razgled ni najboljši. Vidi se celotno Ljubljansko barje do Ljubljane in Vrhnike ter hribe. Z nekaj dobre volje razločim Polhograjsko Grmado pred Toscem. Tudi Šmarno goro se vidi kakor tudi obrise Ratitovca in Kamniško Savinjskih Alp. Za kaj več bo potrebno bolj čisto in jasno nebo. Na klopci pri cerkvici se odpočijeva in okrepčava. Spotoma nabereva še nekaj lučnika, rmana in materine dušice, ki bodo odlična mešanica za čaje.
Z vrha se spustiva v gozd in nato v Podpeč ter nadaljujeva v vasico Jezero, kjer se ustaviva na obali Podpeškega jezera, v katerega se stekajo vode površinskih kraških izvirov. Posebnost jezera je podzemni odtok lijakaste oblike, skozi katerega vodi ozko globoko brezno, ki je raziskano do globine 51 metrov. Voda odteka skozi brezno v Hruški potok, ki je pritok reke Ljubljanice. Ekosistem jezera tvorijo številne rastlinske in živalske vrste. V jezeru so raki, rečne školjke in ribe. Jezero nudi možnost ribolova kot tudi osvežitve v vročih dneh, kar je seveda treba izkoristiti in že sem v jezerski vodi. Zaplavam, grem iz vode in še enkrat v jezero. Po nekaj minutah je dovolj plavanja in pridružim se ženi na obali. Lepo je in ne gre brez obeda v bližnji gostilnici, da si nabereva nekaj kalorij za vrnitev.
Iz Jezera kolesariva nazaj v Podpeč in zavijeva na ravno cesto proti Črni vasi. Ti kilometri se vlečejo, vlečejo in končno mimo Plečnikove umetnine, cerkve Sv. Mihaela, prikolesariva na Iško cesto in po njej v središče Ljubljane, iz katerega pod Golovcem nadaljujeva do doma.