AO Tržič - Milan Meglič: (kraji, kjer je bog uporabil lepotno paličico)
Pireneji (Pirineus fr, pyrenees šp) so gorovje v jugozahodni Evropi in ločujejo Iberski polotok od Francije in so obenem naravna meja med Francijo in Španijo. O tem gorovju le tu in tam zasledimo kak članek, kar je razumljivo saj je za nas kar precej oddaljeno (ok. 1700 km) in obisk teh krajev terja kar konkreten dopust.
Mi smo med hribe zapeljali iz Francije v smeri proti Andori, žepni državici prav v sredini med gorami. Državica je zanimiva zaradi nižjih davkov in brez carinskeega trgovanja in je posledično zaradi teh ugodnosti zelo obiskana. Njene gore so grajene iz granita in so zelo slikovito posejane z številnimi jezeri in ostrimi vršaci ki štrlijo iz travnatih planjav. Zelo razvit je smučarski turizem, saj so pobočja v zimskem času eno samo smučišče, poleti pa to izrabljajo za kolesarske aktivnosti in vožnje z trial motorji. Nekaj lažjih in poznanih vrhov je tudi zmerno planinsko obiskanih, ko pa zaideš na brezpotja in odločnejše kraje pa ne srečašžive duše.
Tako smo prvi dan opravili poizvedovalno družinsko turo na bližnje vrhove nad prelazom, naslednji dan pa je ženske premamila nakupovalna mrzlica, tako da sem imel priložnost pohajkovati po samotnih brezpotjih in uživati v plezanju po granitnih grebenih. Po Andori smo se spustili v Španijo in Pireneje in prečili do naslednjega našega cilja, naravnega parka Ordesa. Področje je res slikovito, kot bi najvišjo goro Monte Perdito porinil na površje, le to pa bi se razpokalo na vse strani. Omenjeno goro obdajajo globoki kanjoni – doline, ki so se strmo zarezale v površje. Kamnina je večinoma apnenec v raznovrstnih oblikah in barvah, kar še poveča zanimivost in lepoto teh krajev. Dostop do parka je možen iz vasi Torla, od tam naprej vozi samo avtobus približno 8-10 km do izhodišča v dolino Ordesa (tudi za kolesarje ni dovoljeno). Dolga globoka dolina se vleče cca 12 km do njenega zatrepa, ob poti pa lahko občudujete številne slapove in kaskade. Do koče Refugio de Goriz, ki leži eno nadstropje višje se je treba povzpeti čez veličastno bariero zatrepa doline. Turo na Monte Perdido (3355 m) večina razdeli na dva dneva, saj je višinska razlika od izhodišča do vrha kar 2200 metrov, pot pa dolga več kot 30 kilometrov. Mi smo bili seveda drugačnega mnenja. Žena je imela pri koči dovolj in se je nameravala vrniti po drugi poti v dolino, s Klaro pa sva po načelu lahkih in hitrih nog odrinila še na vrh.
Vzpon ni bil pretirano zahteven, razen tega da strmina niti za trenutek ne popusti, proti vrhu se samo še stopnjuje. Razgledi iz vrha so res nekaj posebnega, vidiš vse tri posebne doline in še velik del francoskih Pirenejev. Vrh je tretji po višini, za borih 50 metrov ga prekaša Pico d. Aneto (3404 m), je pa po zagotovilih številnih najlepši visoki vrh v pogorju.
Čakal naju je še dolg in naporen sestop, ki sva ga nevede še dodobra začinila. Vrnila sva se po drugi poti, ki vodi po osrednji polici kanjona, in se po vsej dolžini rahlo vzpenja, tako da sva naredila še nekaj sto višincev več, na koncu kanjona pa se je bilo treba še strmo spustiti na parkirišče (pot ala Komarča). Res je bilo daleč, vendar so se fantastični pogledi na nasprotno stran doline, ki je žarela v popoldanskem soncu kar vrstili kar je odtehtalo dodaten napor. V kamp sem prišel kar malce zadržan, saj sem ženi svetoval isto pot za sestop, pa ni bila preveč huda, doložina pa ji tudi ni bila všeč.
Naslednji dan smo se odpravili nazaj na francosko stran čez visoki prelaz bližje Atlantiku, kjer je apnenec zopet zamenjal granit in temu tudi drugačna podoba gora. Sledila je rehabilitacija ob Atlantiku, potem pa počasi nazaj proti Alpam, kjer pa je nastala že druga zgodba.
Besedilo in fotografije: Milan Meglič