Silvo Baznik: Po deževju, ko pade visoka temperatura, je treba 
vzeti pot pod noge in se povzpeti na kakšnega vršaca.
Staro in ničkolikokrat preizkušeno izhodišče ture naju je pričakalo pri desetih stopinjah in toplih sončnih žarkih. Parkirava pri biatlonskemu centru na Rudnem polju (na 1347 višinskih metrov) poleg nekaj jeklenih konjičkov in se podava na gozdno cesto v objemu smrek do pašnikov zimskega smučišča. V senci je ravno prav hladno, da korak sledi koraku in kri malce hitreje kroži in poživlja telo.
Na začetku smučišča greva levo ob pašni ograji, ki veselo prasketa in se povzpneva do ceste, jo prečiva in nadaljujeva preko ograje znotraj pašnika. Še enkrat prečiva ograjo, hodiva po gozdu in nato po pašniku do zgornje postaje vlečnice. Do tu sva se dobro ogrela kljub temu, da nebo prekriva koprena, ki blaži moč sončnih žarkov. Stopiva v manjšo, a strmo dolinico, ki naju na vrhu pripelje na položnejši svet. Razmočena zemlja, razrita od težke govedi, ki se paše v tem okolju, poskrbi za previdnejši korak pri vzponu po pobočju Plesišča. V nekaj minutah hoje prideva na manjše sedelce, s katerega je lep pogled na Bohinjske gore.
Stopiva desno po poti, ki se pne skozi pas ruševja in nudi še zadnjo senco. Iz ruševja stopiva na strmino do razgledišča s pogledom na vrh Viševnika nad in Plesišče pod nama. Kar lepo število pohodnikov je pred in za nama in zato stopiva na strmo travnato pobočje gore in se povzpneva na greben, s katerega so še lepši razgledi. Občudujeva dolinico pod nama, vrh Viševnika in Mali Draški vrh, Draški rob, Veliki Selišnik, Debeli vrh, Mrežce, Lipanski vrh in Brda. Pogled čez dolino Krme nudi vrhove Rjavine, Luknje peči, Dimnikov in Macesnovca, za njimi pa se pogled pomudi še na Karavankah. Medtem so se na nebu pojavili prvi oblaki in oznanili, da kmalu ne bo več jasnega neba.
Stopiva ob robu grebena naprej in se povzpneva na vrh Viševnika (2050 m), kjer je že nekaj planincev. Vrh Triglava je ovit v sivobeli oblak in skrit najinemu pogledu. Tudi ostalim goram preti objem oblakov. Očitno se bo sonce kmalu poslovilo, ko bodo na nebu prevladali prihajajoči oblaki. Po kratkem odmoru se posloviva od vrha in stopiva po grebenu proti zahodu, se s travnatega preko gruščastega pobočja spustiva na Srenjski preval (1959 m) in sestopiva nekaj deset metrov v grapo pod Malim Draškim vrhom (2132 m) na varovano prečno pot. Za lastno varnost je potrebno poskrbeti in glavi varujeva z uporabo čelad. Kljub hoji s palicami se skrbno oprijemava danih varoval, tako klinov kot pletenic. Sva visoko nad dolino in pod vršnem grebenu južnega pobočja gore. Pogled na dolinico Jezerca žal razkrije, da o jezercu ni ne duha ne sluha. Ob stezici je kopica gorskega cvetja in med njimi lepo število planik in tako je fotoaparat stalno v pogonu. Stezica naju popelje malce navzdol do nekakšnega sedla med grebenoma Malega in Velikega Draškega vrha. Severne stene skoraj navpično padajo v globino, kjer se bohoti dolina Krme. Veličasno in enkratno doživetje.
S sedla počasi stopava na vzhodno pobočje Velikega Draškega vrha, kjer zapustiva markirano pot in se vzpenjava po stezici, kjer je večje število možicev, ki kažejo pot. Oblaki so zastrli poglede na vrhove, a to naju ne ovira, da ne bi nadaljevala poti. Korak za korakov sva višje, veter odpihne oblak, ko stopiva na razgledni vrh Velikega Draškega vrha (2243 m). Kakšnega posebnega razgleda danes ni, saj nad nama vztraja oblačno prekrinjalo, a nič ne de. Kljub temu je lepo in predvsem prijetno za hojo. Kmalu se nama na vrhu pridružita pohodnika, ki imata “neprimerno” obutev, tekaške copate. To je očitno postalo v naših gorah prava modna muha, saj srečujem vedno več ljudi s takšno obutvijo, ki pa žal ne nudi dobre opore...
Z vrha greva po južnem grebenu, ki je kar posejan s planikami in drugim cvetjem. Tako je najin spust počasen, a zato toliko bolj zanimiv s stalnim pogledom na Sleme (Ablanca 2004 m). Greben je lep, le spodnji del malce muhast, kjer se je potrebno oprijeti ruševja in skalnatih oprijemov pri premagovanju strmine, ki pripelje na Studorski preval (1892 m). Z njega opazujeva četico glasnih pohodnikov, ki očitno gredo na Triglav in nekaj tistih, ki se vračajo. Nebo počasi spreminja svojo barvo, iz sivine v belino, kar kaže, da tudi oblaki ne bodo več dolgo kraljevali na nebu. S sedla vodijo številne poti v dolinico Jezerce in po eni od njih se spustiva do studenčka, ki žubori in hitro izgine na travniku dolinice, na čigar koncu popotnika čakajo prijazne klopce, na katerih se lahko spočije. Tudi midva si vzameva nekaj trenutkov počitka in nato sestopiva proti planini Konjščici, a že na prvem razpotju ubereva levo pot pod pobočjem Viševnika, ki vodi nad planino pod strmimi skalnami pečinami, se vzpenja in spušča skozi gozd, se obrne pod južna pobočja Plesišča in se spusti razmeroma strmo skozi gozd na gozdno cesto nad smučiščem, kjer na zgornjem parkirišču stoji več avtomobilov. Še enkrat greva po potki skozi gozd in ponovno na cesto do parkirišča na Rudnem polju, kjer zaključiva turo.
Z zaključkom ture je posijalo sonce in odločiva se še za zadnje dejanje. Stopiva do hotela in si privoščiva pijačo ob pogledu na biatlonsko prizorišče in pred nama je le še vožnja proti domu.