Dotik: En utrinek mora biti zadnji, a ni povsem običajen – z Nizozemko Claire sva na vrhu Snežnika iskala zaklad. Ne vem pa še, ali se bom na G-L ustavil pri 309. izvodu.
Zaklad na vrhu Snežnika
Lahko bi se peljal po bližnjici mimo grajskih poslopij, vendar iz radovednosti naredim ovinek mimo travnika, na katerem naj ne bi bilo več cirkusa. A so še tu. Ni novega začetka brez nekega konca. Za slovo so spekli torti, vendar povabljeni prijatelji niso imeli časa priti na sladico. Imajo vsaj enega nepovabljenega in nenapovedanega. Da je njihov gosak bojevit, sem vedel že prej, nisem pa poznal njegove hitrosti. Trenutek nepazljivosti in s kljunom mi je na stegnu naredil lepo modrico. Kako se je veselil zmage! Od druščine sem se poslovil že maja, tokrat je naše slovo pod Snežnikom dokončno.
Ubiranja samotnih poti ne priporočam vsakomur, nismo vsi rojeni samotarji, tudi gorniki se nismo rodili kot taki. Da le najdemo nekaj svojega in svojstvenega v obiskovanju narave, katere del je tudi gorski svet, da ne sledimo smernicam organizacij ali posameznikov na slepo, pa čeprav so poklicani, da usmerjajo hotenja ljudi. Vsak naj doda svoj kamenček v mozaik dogodivščine, da bo zgodba napisana njemu na podplat.
Rožice čistih barv in lepih odtenkov so krasne v vseh pogledih. Lepota ne nastane čez noč ali kar tako naključno, vanjo je vloženega veliko truda. Venomer in venomer zrastejo iz semena in se v svoji enkratnosti darujejo za novo generacijo lepotic. Ljudje lepih misli in čistega srca so lepši. Če je njihova zunanja podoba lepa, se to vidi, če je notranja, se čuti.
Nedeljskega sprehoda po cvetličnem vrtu sredi Srednjega Snežnika ne želim izpustiti. Lastni, domači vrtovi porajajo lastna spoznanja, pristna narava pa pomaga ozaveščati o pristnosti sveta. Rajski vrtovi nikakor niso zaraščen pragozd! Ko se potopim v svet raznobarvnih cvetov, zunanji svet izgine in življenje se skrči na en sam trenutek. Bela v belini, rumena na modri podlagi in modra na lila ozadju.
V tem letnem času je na Snežniku neobičajno videti človeka v kratkih hlačah. Dekle je stopilo na razgledišče le nekaj korakov s poti, od tod se vidi Velika Kolobarnica, in name je naredila vtis poznavalke. Malokateri tam skrene s poti, še domačini so v tem redki. Nizozemka Claire je tudi dobra opazovalka! Svojo pešpot je začela v Šempasu, končati pa jo misli v Makedoniji. Na goro je primarširala iz Mašuna, med potjo pa je videla celo medveda!
Povabi me k iskanju zaklada. Sonce ponovno prižge svoje luči in pojma nimam, kje se me drži kapa. Glave že ne, med dežjem me je počakala na skali, prav tam, kjer sem jo položil. Z GPS iščeva lokacijo, se sprehodiva po vrhu, naprava naju pripelje na ožjo lokacijo, potem pa vklopiva intuicijo. Uspeh je zagotovljen! Dekletova pot se nadaljuje v smeri Leskove doline, vse do bližine Babnega polja. Pod Gašperjev hrib sestopiva skupaj, pa postanek si vzameva pri vedno zanimivih balvanih. Ja, prav dober zaključek vsega skupaj je to.
Kdor misli, da je pamet dar narave, naj še enkrat razmisli.
(Rudi Kerševan, Otrok vetra)
Iztok Snoj