Slovenske novice - Mojca Marot: ... a so mislili, da je vaja
Iz votline v severni steni Ojstrice so celjski gorski reševalci uspešno rešili Ptujčana - Tri dni je preživel stoje, oprt v steno, brez hrane in pijače, slišala ga je oskrbnica koče
OJSTRICA Gorski reševalci imajo s tistimi, ki se odločijo za odhod v gore, zelo različne izkušnje. Večina se dobro pripravi in so tudi v dobri fizični kondiciji, a se najdejo tudi takšni, ki nimajo ustrezne opreme ali niso telesno pripravljeni za podvige. Prav pripravljenost je nemalokrat ključna za preživetje. Z enim od takih primerov, ko je dobra fizična pripravljenost planincu rešila življenje, so se pred leti srečali člani Gorske reševalne službe Celje (GRSC) v severni stene Ojstrice. Bil je lep junijski dan, ko so prejeli klic ljubenskih policistov, da je oskrbnica koče na Klemenškovi jami sporočila, da se iz stene slišijo kriki in jok. Klic je sprejel danes že pokojni gorski reševalec Marjan Prelog - Jaka in se, čeprav se mu je vse skupaj zdelo nenavadno in je ugibal, ali ne gre nemara za nenačrtovano vajo, s kakršno jih je že večkrat preizkušal načelnik, z vso potrebno opremo in kolegi odpravil v Solčavo, pod steno Ojstrice. »Kolega sta se muzala, češ, vse skupaj je vaja, saj eden od ponesrečencev kliče na pomoč, drugi spušča neke neopredeljene zvoke, lokacije v steni pa se ne da določiti,« je položaj v zborniku, ki je izšel ob 80-letnici GRSC, opisal Prelog. A bolj ko so se bližali steni, bolj se je slišal glas nekoga, ki je bil očitno v stiski. Pa tudi mudilo se je že, saj se noč v gorah naredi veliko prej, kot si reševalci želijo. Po uri in pol vzpenjanja so lahko kraj, od koder so prihajali glasovi, že bolje locirali. Prelog je s kolegom Tončem zapustil Ogrinovo smer in prečil proti steni, od koder so se slišali glasovi. Po 50 metrih so bili klici naenkrat pod njima, zato sta pripravila tudi sidrišče in ga dobro utrdila, za primer, če bi bilo treba dvigniti več ponesrečencev.
Tri dni sam v votlini
»Tone me je počasi spustil preko velikega previsa v neznano in ko sem obvisel kakšna dva metra od stene, v zraku, se je pred menoj odprl pogled na votlino,« je opisal Prelog. Naenkrat so vanj bolščale udrte, neprespane in motne oči moža v pumparicah in vetrovki, ki je bil z vsemi štirimi oprt v stene votline. Ko je zagledal rešitelja, ga je milo prosil, naj ga nikar ne zapusti. Izkazalo pa se je tudi, da je sam in ponesrečenih ni več, kot je predvideval Prelog glede na čudne glasove. Mož s Ptuja je razložil, da je nekaj časa klical na pomoč, nekaj časa jokal in vmes tudi vpil. Zato so bili glasovi različni. Povedal je tudi, da se je s Korošice namenil proti Škarjam, a ga je dohitela noč, zato je sestopal. Spustila se je megla, začelo je deževati, zato je vedril pod previsom in nato znova nadaljeval pot. Sestop je bil čedalje težji, spet se je znočilo in tako je prišel do votline. Smola je bila, da je med plezanjem izgubil nahrbtnik, ki mu je padel čez steno, pa tudi baterijo. Zato se je oklenil votline in v njej prebil tri dni, vmes pa klical na pomoč. A se mu je uspelo do votline prebiti na terenu, ki bi še veliko bolj izkušenim gornikom povzročal težave, zato je imel srečo. Ker se je v gore namenil za nekaj dni, ga tudi domači še niso pogrešali in niso obvestili reševalcev. »Tako je tri dni prebil v votlini stoje, oprt v skalo, brez hrane in pijače. Sam, brez vzpodbudne besede, sam sredi stene, ki je pod njim padala v 300-metrsko globino,« je pogled iz votline opisal Prelog. Časa za moledovanje ni bilo, ekipa se je lotila reševanja.
Postaja z največ zdravniki
Odločili so se, da bodo iz stene izplezali sami, potem pa prosili za pomoč pri sestopu, pod vrh Ojstrice pa je prišel tudi zdravnik, ki je ocenil, da je Ptujčan, ki so mu medtem že ponudili hrano in sok, dovolj pri močeh, da z reševalci nadaljuje sestop prek Škarij v Logarsko dolino. Po poti, ki ni zahtevna, zato so bili v uri že pod steno, kjer so se srečali še s preostalimi reševalci, ki so čakali v pripravljenosti, če bi bilo treba na pomoč. Vsi so se še kako dobro zavedali, da je šlo zares in da je imel Ptujčan neverjetno srečo, da je ušel smrti, zato dobre volje v Logarski dolini, po uspešno končani reševalni akciji, ni manjkalo. To in še vrsto drugih dogodivščin imajo za seboj člani Gorske reševalne službe Celje, ki letos praznuje že 85 let delovanja.
»Trenutno naše moštvo šteje 44 članov, od tega je 33 aktivnih. Večinoma so izkušeni alpinisti. Imamo pa tudi nadpovprečno število zdravnikov, in sicer kar šest, če upoštevam še dva pripravnika, kar pomeni, da smo postaja z največ zdravniki v ekipi,« je ponosen Brane Povše, predsednik postaje, katere delo meji na kar 34 občin. Pred dvema letoma so na Okrešlju postavili nov, funkcionalnejši objekt, ki je baza za reševalce, saj jim je prejšnje zavetišče popolnoma uničil požar.
»V povprečju imamo 20 intervencij na leto, a lani je bilo izjemno in smo jih našteli celo 29. Sezona je v gorah na vrhuncu avgusta, a predlani avgusta nismo imeli niti ene reševalne akcije, lani pa kar devet,« pravi Povše, ki tudi ocenjuje, da so ljudje vedno bolj ozaveščeni in se v gore po večini odpravijo primerno opremljeni. Med najbolj obleganimi v Savinjskih Alpah je ravno Okrešelj, do katerega se iz Logarske doline pride v poldrugi uri zmerne hoje in je dostopen tudi kondicijsko manj pripravljenim. Zelo zanimiva za obisk pa je med planinci tudi Korošica.
MOJCA MAROT