Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pred štiridesetimi leti na Nošaku (7492 m)

Jane Volkar: ... Veselje v mrazu je bilo kratko in po desetih minutah sva se srečna obrnila v dolino.

Poljski alpinisti so leta 1970 obiskali Kamniško-Savinjske Alpe. Navezali so stike z alpinisti iz Kamnika, ki so jim pomagali pri bivanju, izbiri ciljev in pri premagovanju smeri. To sodelovanje je preraslo v vsakoletno izmenjavo (Kamničani na Poljsko, Poljaki v Kamniške ali Julijce) in v teh druženjih se je porodila ideja o skupni odpravi v Hindukuš.

Leta 1976 smo se Franc Bauman (vodja), Marjan Kregar in Janez Volkar iz AO Kamnik, Miro Šušteršič in Franci Vrankar iz AO Mengeš ter Slavko Šikonja iz AO Domžale odločili, da sodelujemo v prvi poljsko–jugoslovanski odpravi v Hindukuš. Poljakov je bilo osem, skupni vodja je bil Stanislwaw Rudzinski. Naš cilj je bil Nošak (7492 m, Noshaq, Nowshak ali Nōshākh; Dari/Pashto: نوشاخ‎) v afganistanskem delu tega pogorja. Nanj je človeška noga japonske naveze (Sakai-Vatsiuboa) prvič stopila 16 let pred nami, tri leta pred nami so nanj pozimi prišli Poljaki, leto pred nami pa sta nanj stopila Splitčana Božić in Siriščević. Starejše »avtoritete« na odseku nam takrat niso pripisovale veliko možnosti za uspeh.

Na 8.500 km dolgo pot z vlakom in kamionom smo se odpravili v začetku julija. Že v Katovicah smo morali zaradi težav z dobavo hrane in pridobitve turističnih viz čakati deset dni. Potem smo s tremi tonami opreme le odpotovali z vlakom v Varšavo, prešli mejo s Sovjetsko zvezo v Brestu in se v Moskvi zadnjič »naložili« na vlak. Tridnevno potovanje po Transsibirski progi z vlakom od Moskve do Termeza preko ravnic, širokih rek, močvirij, step, puščav in redkih mest je bilo nekaj posebnega …

Preko mejne reke Amu Darje nas je prepeljala tovorna ladja ponoči, da ja ne bi kaj videli (ali celo fotografirali!). V Afganistanu smo se preselili na kamione in po enem tednu vožnje preko Mazar-i-Sharifa in Faizabada smo prišli v Quazi-Deh v provinci Wakhan. Ker so nosači zahtevali veliko denarja za dva dni nošnje tovorov v bazni tabor, smo sami trikrat nesli tovore po travnikih in po ozki soteski do podivjane reke Mandaras, ki smo jo nato tretje jutro le morali prebresti, da smo pripešačili do baznega tabora. Po pregledu opreme in hrane je poljski ekonom odprave ugotovil, da nimamo dovolj sladkorja. Če bi Slovenci zmanjšali porabo, bi še šlo, ampak njihova »herbatka«, čaj po naše, pa ni smela biti prizadeta. In smo žrebali: ob dveh Poljakih sva morala v dolino Franc in jaz. Tri dni za dol in gor. Ko sva se vrnila v bazni tabor, je že stal tabor dve na višini 6.450 m. Pridno smo hodili vedno višje in vsi dosegali višinske rekorde …

Zadnje dni julija sva se s Františkom odpravila iz baznega tabora. Tri dni je bilo počasnega vzpenjanja iz tabora v tabor do višine 7.050 m. Tam je stal naš šotorček – in tudi bolgarski tabor – za naskok na vrh. Naslednje jutro sva se odpravila na pot zadnja, a je bilo kljub soncu mraz. Po dveh urah sva si zmasirala mrzle noge in se vzpela skozi strm ozebnik na predvrh. Bolgari so se že vračali z vrha, midva pa sva pustila nahrbtnike in se podala na vrh. Kakšno uro je trajalo, da sva se dvignila za dvesto metrov in se privlekla na cilj. Veselje v mrazu je bilo kratko in po desetih minutah sva se srečna obrnila v dolino. Spustila sva se v tabor dve. Vreme se je pokvarilo, a nisva mogla čakati Slavca in Franca, ki sta bila v taboru tri. Sestopila sva.

Čez pet dni sta stala na vrhu Marjan in Mirko, naslednji dan pa še Franc (kljub ozeblinam na nogah) in Slavko. Tudi naši prijatelji Poljaki so vsi uspeli priti na vrh. V enotedenskem prisilnem čakanju v baznem taboru (v pomanjkanju hrane) je bilo dovolj časa za načrtovanje novih vzponov. Najbolj nama je s Františkom padel v oči bližnji špičasti pettisočak Karpošte Yakhi.

V enem dnevu smo podrli vse tabore na gori in se preko Kabula (tam so nas na jugoslovanski ambasadi lepo sprejeli in pogostili) in Hajratana, kjer smo zapustili Afganistan, vkrcali v Termezu spet na vlak in se po 89 dnevih vrnili v domovino. Kar smo mi videli, sanjali, a zaradi okoliščin nismo mogli in smeli plezati, so naslednje leto opravili Matičarji.

V sosednjem Pakistanu je druga (in zadnja) odprava s Poljaki po prvenstveni smeri dosegla vrh Tirich Mir (Matjaž Veselko, Miro Štebe; Cene Berčič, Janez Šušteršič). Nošak nam je dal krila, ki pa smo si jih nekateri porezali sami, nekateri pa so vse življenje uspešno jadrali na njih …

Jane Volkar

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46051

Novosti