Nejc Kuhar na Grintovec
V nedeljo je prišel na vrsto tudi kralj med gorskimi teki, Grintovec, ki nam je tokrat že tako težak tek, otežkočil še s pregretim ozračjem. Dejstvo je, da mi letošnja tekma ni uspela, daleč najslabši čas v zadnjih 5 letih, kljub temu, da smo enkrat vmes tekli še v hujši vročini ter kar 7 minut slabši čas od lanskega teka. To da tekmovalcu, ki ima občutek, da je pripravljen vrhunsko, precej za misliti. Letos sem odpovedal na terenu, kjer sem najbolj doma in kjer nisem odpovedal še nikoli doslej, kaj je bil pravi razlog, pa težko da bom kdaj vedel.
Pa začnimo z dnevi pred tekmo... Po vrhunski predstavi v Canazeiu sem bil zelo samozavesten, vendar mi je že takoj naslednji dan ponagajal zob in dneve po tekmi sem preživel z zobobolom in neprestanim vnašanjem protibolečinskih tablet, da sem vsaj normalno preživel sicer čudovit vikend v Dolomitih. Vse se je končalo z obiskom dežurnega zobozdravnika v nedeljo zvečer, ki je bolečino pregnal. V ponedeljek sem opravil normalni trening in noge so bile naravnost fantastične. Redko kdaj se o tem pohvalim, ampak tokrat sem ženi rekel, da tako dobrega občutka nisem imel še nikoli v življenju in komaj sem že čakal nedeljsko tekmo. Dodatno zadovoljstvo mi je vlivala še vremenska napoved, ki je kazala ohladitev ravno v nedeljo. V sredo je sledil ponoven obisk zobozdravnika z namenom zdravljenja zoba, ki pa je znova prinesel bolečino, ki je bila do petka na trenutke neznosna in je zopet terjala protibolečinske tablete. V petek ponovni obisk zobozdravnika in olajšanje ob izginuli bolečini. Nedelja se je bližala, zob me sedaj ni več skrbel, me je pa začela skrbeti vremenska napoved, ki je sedaj kazala pregreto dopoldansko ozračje. Začel sem z vnašanjem dodatnih tekočin, da bi bilo telo na tekmi čim bolj hidrirano. Končno je prišla nedelja, sončna in vroča. Ob prihodu v Kamniško bistrico je bilo prijetno hladno, a se je ob prvih sončnih žarkih hitro izkazalo, da nas zeblo med tekmo ne bo. Štartal sem podobno kot pretekla leta in do žičnice sem imel praktično do sekunde identičen čas. Tu se konča zame navadno najtežji del proge in začne tisti del, kjer vedno uživam in z lahkoto premagujem metre ter dohitevam tekmovalce pred sabo. Tokrat že v prvih metrih nad žičnico nisem ujel pravega ritma, zato sem tempo nekoliko spustil, da bi se nadihal. Po nekaj minutah se mi je zdelo, da sem prišel k sebi, zato sem tempo dvignil in občutek sem imel, da bo šlo. Pa temu ni bilo tako, nekaj me je enostavno pritiskalo k tlom, noge so bile težke kot beton. Na vsaki okrepčevalnici sem naredil vsaj požirek ali dva vode, da bi osvežil telo. Pod Cojzovo sem za trenutek zopet ujel ritem, spodbudili so me tudi navijači, zrak je postal nekoliko lažji, opazil sem tudi, da vodilni sploh niso veliko spredaj. Pred okrepčevalnico pri koči sem vzel energijski gel, kot vsako leto in pričakoval, da bo to tista pika na i, da se mi bo v drugem delu vseeno odprlo. Klanec nad Cojzovo mi je bil res težak, čez Jame pa me je nekajkrat skoraj prijel krč v noge, kar ni obetalo nič dobrega. Ob prihodu na streho sem zopet nekoliko lažje zadihal, poizkušal napadati, saj sem tu vsako leto proti tekmecem največ pridobil. Tokrat enostavno ni šlo, boril sem se s samim sabo in klancem, za tekmece je zmanjkalo moči. Edini cilj mi je ostal samo priti do vrha, Grintovec mi je tokrat pokazal kdo je glavni. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje v cilj prišel tako izmučen, na meji krčev in povsem brez energije. Lani sem ob 7 minut boljšem času praktično letel zadnje metre, tokrat sem komaj prečkal ciljno črto. Zagotovo tekma, ki nama bo s trenerjem Iztokom dala še veliko gradiva za razmišljati in analizirati.
Bi pa na tem mestu pohvalil naša mlada upa, Roka in Luka, ki sta se res izkazala. Oba sta v zadnjem letu izjemno napredovala in mislim, da bomo v prihodnjih letih na Grintovcu gledali še velike boje.