Bojan Ambrožič: ... na Grintovec 2016
Gorski tek na Grintovec že celi dve desetletji združuje najboljše gorske tekače v Sloveniji in na svetu, ki do njega nosijo posebno strahospoštovanje. Premagati 1976 metrov vzpona na razdalji slabih deset kilometrov pač ni mačji kašelj. Prvi gorski tek na Grintovec je pred natanko 20 leti dobil Marjan Zupančič. Tek je potem kmalu prerasel slovenske okvire in postal del svetovnega pokala v gorskem teku. Na deseto obletnico prireditve, leta 2006, je Novozelandec Jonathan Wyatt postavil neverjetni rekord proge 1 h 15 min 43 s, ki ga še do danes ni nihče uspel ogroziti.
Tudi v moji tekaški “karieri” Grintovec zaseda prav posebno mesto. Doslej sem ga pretekel že petkrat in prav vsakič sem okrog njega spletel svojo posebno zgodbo. Nekajkrat sem nastopil odlično, še večkrat pa sem ga na tekmi grdo polomil. Tudi letošnji Grintovec je bil zame v pozitivnem smislu nekaj zelo posebnega. Namreč zadnje tri mesece nisem mogel teči (niti v Ameriki ne) zaradi poškodbe ilotibialne vezi v kolenu. Le teden dni pred Grintovcem pa je poškodba tako iznenada, kot se je pojavila, tudi izginila.
Dejstva, da po daljšem obdobju spet lahko tečem, sem se razveselil kot otrok nove igrače. In povejte mi: “Le kako bi bilo mogoče na lepši možen način proslaviti to novice, kot s tekom na Grintovec?” Težava je bila samo v tem da je bil tek na Grintovec na nedeljo. Vmes pa je bila še vremensko lepa soboto. Po tako dolgem obdobju brez teka, seveda nisem mogel ostati doma. In sva z Ninom obrnila 27 km dolg krog na in okrog Jalovca z 2700 višinci. Ker toliko časa nisem nič tekel, sem turo komajda preživel. Podrobnejši blog o tem še napišem.
Naslednji dan, v Kamniški Bistrici, še v prijetno hladni jutranji senci Grintovca, utrujenosti, nisem čutil. Mogoče tudi zato, ker se tokrat z rezultatom nisem obremenjeval. Dovolj mi bo že če nekako pridem do vrha. Pomembno mi je da sem spet tu, kjer je srce slovenskega gorskega teka.
Kakšne cilje sem imel jaz v glavi, je bilo manj pomembno. Tekma je je navsezadnje štela za svetovni pokal. In zato se je tudi letos na štartu zbrala mednarodna konkurenca. Glavni favoriti so bili Eritrejec Petru Mamu ter Kenijca Wangari in Kosgei. Lansko zmago pa je branil naš najboljši turni smučar, tudi sicer velik ljubitelj Grintovca, Nejc Kuhar. Vsa ta konkurenca je bila vso tekmo daleč pred mano in na lastne oči nisem mogel spremljati kaj se je dogajalo. Sem bil pa s strani gledalcev ves čas informiran kako se teka razpleta.
Sam sem prve kilometre do žičnice pretekel s skupino tekačev v začelju. Leta izkušenj s tekom Grintovec so mi povedala, da naj prehitevam samo pod pogojem, če je tekač pred mano tako počasen da mi je že v napoto. In od tega pravila tokrat nisem odstopal. Izbral sem zelo premišljen tempo s katerim sem ves čas rahlo pridobival in prehiteval tekače pred sabo. Nazaj me pa med celo tekmo ni prehitel nihče.Od žičnice dalje se pot zelo zoži, kar prehitevanje spremeni v še večji napor.
Vreme za tek je bilo zame, ki imam rad toplejše vreme, idealno. Pazil sem le da sem na vsaki okrepčevalnici dovolj pil. Raje sekunda izgubljenega časa za pitje več, kot da bi bil žejen. Vročino sem na sami tekmi začutil samo enkrat- tik preden se proga iz gozda vzpne na melišče pod Kokrskim sedlom. Poleg tega sem trenutno zelo dobro aklimatiziran na vročino, saj smo v Ameriki večino časa hodili pri temperaturah višjih od 40 °C. Zato mi 30 °C tokrat ni moglo do živega.
Pričakoval sem da mi bo zaradi treninga na Jalovec počasi zmanjkalo moči v nogah. Vendar sem se počutil vse bolje. Celo pretekel sem lahko nekaj serpentin pod Kokrkskim sedlom. Na sedlu sem bil v času okrog 1 h 1 min, kar je obetalo končni čas okrog 1 h 45 min. Vendar sem se počutil še zelo sveže in sem vedel da lahko še nekaj pridobim. Poleg tega ste me navijači tukaj še dodatno potegnili naprej.
Z nasmehom sem pretekel ravnino pod Jamami. Potem pa sem zagrizel še v zloveščo Grintovčevo Streho. Tudi na Strehi sem še vedno pridobival na mestih in še nikoli nisem tudi napredoval navkreber tako brez napora in lahkotno. V cilju sem bil s časom 1 h 43 min 47 s razvrščen na 26. mesto. Glede na dane okoliščine ne bi mogel teči bolje.
Tek na Grintovec je pričakovano dobil Petru Mamo s časom 1 h 22 min 30 s pred Francisom Wangarijem. Manj pričakovano pa je bilo odlično tretje mesto Roka Bratine, ki je z odra za zmagovalce izrinil Isaaca Kosgeia. Čeprav Petru Mamo trenutno velja za najboljšega gorskega tekača na svetu, mu zaradi vročine na progi rekorda proge ni uspelo podreti. Med ženskami se je ponovila zgodba iz Svetovnega prvenstva v Podbrdu, z zmago Antonelle Confortole pred Lucijo Krkoč. Tretje mesto pa je zasedla Karmen Klančnik.
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič
In English
On Sunday, July 25th, The Grintovec Mountain Running Race (in Slovene Gorski tek na Grintovec) was held in Kamniška Bistrica, near the town of Kamnik, Slovenia. 20 years ago, the Grintovec race was considered as one of the toughest mountain running races in the world due to it`s incredible 1975 m elevation gain in just under 10 km of distance. Nowadays the race is regularly part of the WMRA world mountain running cup. For that reason strong international competitors come to Kamnik, to battle the race. This year the winners were Petru Mamu from Eritrea and Antonella Comfortola from Italy. However hot weather prevented Mamu and Comfortola from taking the curse records of Jonathan Wyatt (1 h 15 min 45 s) and Anna Pichrtova ( 1 h1 31 min 50 s) from the 2006 race.
For me this was my first race after long lasting knee injury. I was very happy that I was able to compete again. Now I am again looking forward to do some very nice and beautiful mountain trails in Slovenia and abroad in the near future.
Thank you for following me,
Bojan