Dnevnik: ... da bi uvedli kvote za obisk Triglava - komentar
Zelo me je raztogotil zapis Petre Mlakar z gornjim naslovom v četrtkovem Dnevniku. Piše o nekakšnem, po mojem, pohajkovanju petih anketarjev, ki se bodo vse do konca poletja potikali po različnih območjih Triglavskega narodnega parka in obiskovalce vznemirjali s po mojem mnenju neumnimi vprašanji, kot so: Kako pogosto obiščete TNP? S kakšnimi nameni pridete? Kakšen se vam zdi varovalni režim? Kot da ne bi imeli koristnejšega dela.
Skrb vzbujajoče se mi zdi, kam sedaj pluje nekdaj ugledni in koristni javni zavod, ko ga je še vodil Janez Bizjak.
Ne želim si srečanja s katerim izmed anketarjev, ki me bo po 60 letih članstva v Planinski zvezi Slovenije spraševal, zakaj hodim v hribe in kako pogosto hodim. Ali na to vprašanje že dovolj jasno ne odgovori 2 do 2,5 milijona letnih obiskovalcev TNP, kajti planinci od rane mladosti do pozne starosti, oziroma dokler kdo zmore, obiskujejo naše gore.
Težko si predstavljam, kako nameravajo v javnem zavodu TNP zagotoviti kvote za obisk Triglava, ali bodo na vseh vstopnih poteh na našega očaka, s Kredarice, Planike, po gorjanski poti, z Doliča, po Bambergovi poti iz Luknje in prek severne triglavske stene, postavili nekakšne hišice ali bivake, kjer bodo izmenično dežurali pandurji, nekakšni oboroženi služabniki fevdalcev, in odrejali, kdo sme in kdo ne sme proti vrhu, in seveda pobirali pristojbino in vstopnino. Tudi s temi pandurji bi se še rad srečal. In verjamem, da ne bi bilo nič kaj veselo.
Mogoče pa vodilni v TNP skušajo posnemati Bohinjce, ki že desetletja zaračunavajo obisk pri slapu Savica, pridno in vestno pobirajo parkirnino in v zadnjem času, ne vem, če že, tudi za čolnarjenje. Slišal sem, ne vem, če je res, da eden takih prvih pandurjev čepi v hišici ob poti iz Bohinja skozi Mostnico po javni poti proti Vojam oziroma v tamkajšnjem planinskem domu bohinjskih borcev.
Težko sedaj razumem početje odgovornih v TNP, saj ne vem, v čigavem imenu nastopajo, koga zastopajo in kaj bi radi s tem anketiranjem in fraziranjem dosegli. Mogoče so miselno in organizacijsko še vedno v času izpred 25 let, ko je bilo področje TNP v državnih rokah. V naši »čudni« in posebni državi pa smo naravni park vrnili in je nekako 89 odstotkov tega območja zasebna lastnina, od tega pa je nekako 72 odstotkov TNP v lasti Vatikana. Ti procenti pa se še vedno spreminjajo.
Tudi številne pašne skupnosti so bile od pamtiveka skupna last, sedaj pa so dobile zasebne lastnike. Prav zato se mi poraja neodgovorjeno vprašanje in dilema, v čigavem imenu, kako je to mogoče in zakaj se sedaj jemlje pravico izvajati neke ankete in postavljati vprašanja, na katera nihče ne potrebuje odgovora, še najmanj pa javni zavod TNP, ki skuša na račun države vzpostavljati red in disciplino na teritoriju večinsko zasebne lastnine.
O tem bi morali naši umni voditelji države, predvsem takratni prvi vladni predsednik, razmišljati in videti posledice vračanja območja TNP nacionalizirancem. Sedaj je za iskanje dlake v jajcu prepozno, kajti prej ali slej bodo tuji cerkveni lastniki premoženja na našem ozemlju skušali oglobiti in nam zaračunati vsak korak tako po zasebnem kot cerkvenem teritoriju do pred nedavnim našega TNP.
Vodstvu in zaposlenim v TNP na državne stroške pa predlagam, da se lotijo kakšnega bolj produktivnega dela, kot je anketiranje, in malo pogledajo po številnih črnograditeljih, ki kot gobe po dežju rastejo na teritoriju TNP. Tudi navedbe Majde Oder iz TNP me v članku niso prepričale, ker enostavno ne razumem stavka, da »je treba preveriti, kaj vse različni zainteresirani naredimo skupaj za dosego trajnostnega razvoja, ki je nekakšen konsenz med koristmi tako za človeka kot za naravo«.
Res je, da je že v zadevnem članku od samega začetka rečeno, da bodo takšna vprašanja povzročila vroče debate, in ta moja je ena prvih med njimi.
Janez Turk, Dob