Silvo Baznik: Vsakodnevni pogled od doma na eno najlepših 
gora v Kamniško-Savinjskih Alpah botruje večurnemu sprehodu in vzponu na njen vrh.
Marsikdo se zapelje po cesti vse do Jermance in si tako skrajša pohodno pot, a kot običajno sva s hčerjo parkirala pri izhodišču v Kamniški Bistrici ob že lepem številu avtomobilov pohodnikov, ki so stopili na pot v zgodnjih jutranjih urah. Midva pa sva pričela svoj pohod šele ob sedmih. Že po nekaj korakih vzpona občutiva neprijetno soparo in najin korak se upočasni. Kljub temu kmalu hodiva pod previsnimi pečinami, od koder naju strma pot pripelje do spodnje postaje tovorne žičnice. Po licih polzijo kaplje potu in potrebno je piti iz mehov v nahrbtnikih. Zdi se, da bo tokratna pot bolj utrudljiva kot običajno, nekaj kot posledica današnjega težkega ozračja in nekaj kot rezultat predhodnega tridnevne aktivnosti tako v hribih kot kolesarjenja.
Slediva markacijam in se povzpneva nad postajo, kjer strmina popusti in v rahlem prečnem vzponu prideva do gozdne ceste, ki pelje z Jermance, jo prečiva in nadaljujeva skozi do stičišča pohodne poti z Jermance. Nekaj pohodnikov naju prehite. Njihov korak je hitrejši, a nič ne de. Vztrajnost je na najini strani in že sva V klinu, kjer desna neoznačena potka pelje v Repov kot in Srebrno sedlo. Nadaljujeva vzpon po levi markirani poti, dohitiva planinki in se povzpneva na počivališče Pri Pastirjih, kjer se poleg naju ustavijo tudi drugi zasopli pohodniki. Vročina zdeluje nas vse in počitek je nujno potreben. Na klopci ob zasilnem bivaku ostaneva nekaj minut in nato nadaljujeva s kratkim vzponom na prostran travnik s številnim gorskim cvetjem. Greva mimo balvana z obledenimi besedami, na sosednjem raste na vrhu smreka in zadaj je lestev za morebitni vzpon. Stopiva naprej do lepo urejene poti med ruševjem, ki poteka po razglednem pobočju. Zasopla stopava navzgor, se ustavljava in zopet nadaljujeva, dokler ne prideva do ene najlepših planinskih postojank, Koče na Kamniškem sedlu. Kdor enkrat pride, pride še večkrat. Obnovljena koča nudi največ, kar si človek lahko zaželi v gorskem svetu. Poleg urejene notranjosti in okolice prijazno osebje nudi utrujenemu planincu okrepčilo, lepo besedo in prenočišče. Pri koči si vzameva zasluženi odmor, spočijeva utrujeni telesi in počasi stopiva na pot proti hišni gori, ki s svojimi 2253 m (na žigu 2252 m) privlači številne poglede tako od koče kot tudi iz doline.
Na poti proti robu sedla zaslediva veliko število planik in kar ne morem in ne morem odtegniti poglede z vsega cvetja od klinčkov, sleča, mandronščic, smiljk, svišča in še in še bi lahko našteval, ki krasi travniško pobočje Kamniškega sedla. Lepo, prelepo je. Ko prideva preko robu sedla, vzameva iz nahrbtnikov čeladi. Večina pohodnikov je ne uporablja, a če jo že nosiva s seboj, naj služi svojemu namenu. Ko prečiva melišče pod severnim ostenjem gore, fotografirava množico Kernerjevega maka, ki s svojimi rumenimi in sem ter tja oranžnimi cvetovi lepša kamnito pobočje. Po prečenju melišča se prične vzpon po skalnatem pobočju in grebenu, ki ga olajšajo pletenice in klini. Večkrat se ustaviva, da oddahneva in si nabereva moči za nadaljevanje. Z zahoda pritiskajo oblaki. Sonce in sopara neusmiljeno nadaljujeta svoj izmenični ples pri najinem vzponu. Ko izplezava iz manjše grape na razgledno točko, so oblaki že prekrili oddaljeno Skuto, Grintavec in ostale gore na zahodu, tudi Kamniško sedlo in Planjava se kopljeta že v beli kopreni, le Mrzla gora s sosedi še kljubuje oblačnemu pokrivalu. Stopiva po zahodnem pobočju do vrha gore, kjer počivajo in se sončijo leže trije planinci. Vesela, da sva na vrhu, se usedeva in predahneva po slabih petih urah hoje od izhodšča ture. Ves trud je poplačan.
Sem ter tja nastane okno in se delno pokaže najvišja gora Kamniških Alp. S kakšno panoramsko fotografijo tokrat ne bo nič, a saj je dovolj drugih. Po fotografiranju se počasi odpraviva navzdol po isti poti. Z nekaj postanki prideva na sedlo in do koče, kjer okusiva dobro hrano in pijačo. Še nekaj vode roma v meh in že sva na poti v dolino. Do Pastirjev se vrneva kar po jutranji poti, še enkrat predahneva in se spustiva v gozd. Doseževa stičišče poti V Klinu, nadaljujeva v sopari spust do tovorne žičnice, še zadnjič predahneva in pot pod noge vse do parkiranega avtomobila.
Pred vožnjo domov se ustaviva pri domu v Kamniški Bistrici, stopiva do izvira reke in izpereva slanico z obrazov, rok in nog. Kako ledeno mrzla je voda, se zaveš, ko stopiš vanjo in hitro si zopet na kopnem. Kljub temu prija in osveži. Pravi balzam za utrujenost. S tem zaključiva obisk gora in pred nama je le še vožnja proti Ljubljani.