Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mont Blanc … do Tacula

AK Vertikala - Klemen Tušar: Pred parimi meseci je nam, avantur lačnim tečajnikom, naš klubski starešina, Aleš Cvahte, vrgel kost z napisom Mont Blanc

... in rokom uporabe do sredine juija. Da seveda ta kost ne bi zgubila na okusu, se nas je 8 avanturistov 14. 7. ob devetih zvečer zbralo na parkirišču na Dolgem Mostu in se skupaj z nahrbtniki, šotori in pivom zbasalo v 2 avta in se podalo na pot proti Chamonixu.

Čez dobre 10 ur, 4 hamburgerje in par trenutkov spanja kasneje smo se končno znašli na francoski strani Mont Blanc predora ter avte zapeljali na precej drago parkirišče (€16/dan), kjer smo se po balkansko, kar zraven avta, preoblekli, si nadeli težke nahrbtnike in se odpravili do spodnje postaje žičnice, ki pelje iz Chamonixa (1035 m) na Aiguille du Midi (3842 m). Ta te v slabe pol ure dvigne za nadmorsko višino našega troglavega nacionalnega simbola na najvišjeležečo turistično teraso v Evropi (The “roof” of Western Europe), ki nudi tak razgled, da fotoaparat kar sam od sebe slika 360° panoramo. Odprejo se pogledi na Les Drus, Aiguille Verte, Les Dorites, Les Courtes, Grandes Jorasses in še bi lahko našteval …

Dovolj turizma! Nadeli smo si čelade, dereze in v roke prijeli cepine, ter se po ozkem zasneženem grebenu spustili na 200 m nižjeležeči ledeniški plato Glacier du Tacul. Tam smo videli marsikaterega gorskega vodnika, kako na štriku sprehaja svojo stranko.

Po dobri uri hoje smo našli pravo mesto za postavitev baznega tabora. 1, 2, 3 smo postavili šotore in se podali na aklimatizacijo na ok. 100 m višji bližnji vrh z imenom Pointe Lachenal (3613 m), od kjer smo debelo uro z očmi požirali mogočne stene Mont Blanc du Tacula (4248 m) in Aiguilles du Diable (4114 m), ki se strmo v nebo dvigujeo nad ledenikom Glacier du Géant.

Po povratku v bazni tabor smo skovali bojni plan za naslednji dan in se zabubuli v spalne vreče. Spati v treh v šotoru, ki bi bil bolj primeren za dva, na ledeniku in na taki višini je dokaj zanimivo doživetje. Pomoje vam bo to najbolj nazorno znala razložiti kaka sardina, ki je noč prebila v konzervi na zgornji polici hladilnika. Zdaj pa si predstavljajte, da soseda od te sardine sred noči navije na veliko potrebo … zna bit kar pestro :D

00:00. iPhone spušča neke grozne zvoke in tresljaje …. jao … Spal sem vsega skupaj tri slabe ure … Zunaj je leden mraz … A mi je res tega treba?! Vse te stvari so mi šle po glavi. Kot zombie sem si nadel obleke, odprl zadrgo na šotorskih vratih in podplate porinil v mrzle gojzarje. Jezus, ta mraz deluje bolje kot katerakoli jutranja kava!

Akcija! Čez približno 1 uro smo v dveh navezah po štirje krenili proti severozahodnemu pobočju Mont Blanc du Tacula. Nebo je bilo jasno, a kaj ko nas je na podlagi pričakalo okoli 30 cm pršiča. Vsi smo po tihem upali, da ga ja ne bo tudi na flanki Tacula … ampak očitno bi morali upati bolj na glas, saj ga je bilo tam ponekod tudi preko 40 cm, pa še veter je začel pihati s severozahoda. Po debelih treh urah smo svoja utrujena telesa le privlekli čez 40° flanko, polno razpok in serakov (čez enega od teh smo “pomotoma” tudi splezali), na vršnji greben Mont Blanc du Tacula. Ledeno hladen severozahodnik je tu s sunki okrog 100 km/h postal res neizprosen in v iskanju zavetja smo se bržkone spustili na sedlo Col Maudit (4035 m) med Mont Blanc du Taculom in Mont Mauditem (4465 m). Tam smo se ob 4.45 po krajšem bojnem posvetu odločili, da v teh razmerah nima smisla nadaljevati gaženja čez Mont Maudit.

Še enkrat sem se uzrl na severno pobočje Mont Maudita (kar po naše pomeni “Prekleta gora”) in se z grenkim priokusom obrnil nazaj proti sončnemu vzhodu ter začel hoditi dolgo pot nazaj proti šotorom. Na poti nazaj smo srečali še par navez in vse razen ene, so obrnile na enakem mestu, kot mi, če ne že prej.

8:00. Končno sem se usedel pred šotor. Zagledal sem se v Triangle du Tacul in si natočil skodelico najboljšega drinka ever, toplega čaja z izotonikom.

Ko smo se vsi nabrali na kupu in končno … končno pospravili šotore, nas je čakalo pa še najhuje, 200 metrov vzpona do postaje žičnice na Aiguille du Midi. “Merde!”, bi rekli Francozi. Da ne bi izgubil volje do življenja, sem ves čas vzpona imel v mislih pivo, ki me je čakalo v pritljažniku … hvala Bogu sem ga čez slabi dve uri tudi dočakal.


Ostale slike >

20.07.2016

 

 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti