Črnuški AO - Matjaž Tavčar: ... v Lepi šici (Veliko Špičje)
Iz Miheliča:
"... Stena Špičja seveda ne spada med pomembne, za širši krog zanimive plezalske cilje. V njej le redkokdaj odmeva klic plezalca. Tu je še danes dosti prostora za prvenstvene vzpone klasičnega tipa. To je pač ena tistih sten, ob katerih ves čas govoriš, da jih boš nekoč preplezal, pa kaj, ko vedno pride kaj vmes. Toda ljubi plezalec, ne odlašaj več! Že ko boš stopil na nebeško preprogo Ravne doline pod steno, boš sklenil, da prideš nekoč semkaj taborit za ves teden. Gori v skalah pa se ti bo zazdelo, da se je kolo časa zavrtelo nazaj, v tako samotnem in nedotaknjenem svetu se boš znašel. Samo še čakal boš, kdaj se bo izza roba prikazal kak brkati Komačev naslednik z gamsom na plečih. No, bralec je že uganil, da je Špičje obljubljena dežela plezalskih romantikov. Ti pa ne bodo nikoli izumrli, vedno jih boš srečeval po trentarskih zakotjih ali na razdrapanih martuljških grebenih. Zanje bo Lepa špica ostala lovišče morda tudi pojutrišnjem ..."
"... Kot je v trentskih gorah v navadi, tudi pred plezanjem v Lepi Špici ne boš spal v udobni koči, temveč pod milim nebom..."
Po tem navdihu in priporočilu sva se z Anžetom pod steno res odpravila že prejšnji večer.
Ker tistih koncev ne poznava, se je bilo treba kar ornk pripraviti, da sva ujela pravi "izvoz" za vas Vrsnik (s ceste zaviješ levo (če greš z Vršiča), kjer je sta kampa Korita in Jelinc) in potem pravo pot do Ravnega dola. Zelo nama je bil v pomoč opis poti s Hribi.net ter možici na poti. Pot do Ravnega dola je hitro minila, med hojo po gozdu sva se hecala na račun medvedov in doma kasneje ugotovila, da jih je v teh koncih res kar nekaj (Medvedi v TNP). 
Na poti sva videla tudi en čuden "drek" in po kasnejši analizi (slike!) sodeč, je bil res od medveda. Tako da nisva bila zastonj glasna. Ko sva prišla do Ravnega dola, je že ornk pihalo in zimska oblačila so prišla še kako prav. Kar pa ne pomeni, da nisva maksimalno uživala v najini dogodivščini ... Tisti konci so res lepi in spanje pod milim nebom, daleč stran od vsega, je bila res super izkušnja ...
Vetrovna noč je minila, ne pa tudi veter in mraz ... Do vstopa v smer sva imela še slabo uro, saj te čaka še kar nekaj višincev, predvsem pa naporno zoprno melišče. Romantike v steni je bilo zaradi vremena hitro konec. Plezanje v kapi, rokavicah, puhovki, drgetanje in nohtanje, oblačno vreme ter neprestano pihanje so turo naredili malce turobno in precej težjo, kot je najbrž v lepših okoliščinah. Smer je razgibana, le deloma opremljena, orientacija ni težka, uporabila sva skico in navodila iz Miheliča in s Plezanje.net (dobro!), obvezen je komplet klinov (v smeri sva pustila tri kline) in frendov. Plezanje vsebuje vse elemente: od podrtije do kompaktne skale, od lažjih raztežajev do 
ornk štirice v stebru, ki ima samo par klinov ... Se kar fajn pleza.
Po pokončnem stebru te čaka prečnica, ki jo je najlažje premagati po kolenih in tu imaš priložnost narediti precej smešne fotke. Nato te čaka "spodjeden prag", ocenjen s III, ki pa je kar težji... Na vrhu so bili razgledi enkratni, tudi sestop do začetka Tumove smeri (možic) je resnično lep.
Sam sestop po Tumovi pa je zelo zelo zoprn, naložen in nevaren in ima sedaj en nov abzajl štant, saj je obstoječ na nezanesljivi skali. Preden pa prideš do Ravnega dola in nazaj do avta, pa še kar traja in traja ...
Vse skupaj je bila kar naporna tura, vendar enkratna. Zdaj bi šel takoj še enkrat!