Silvo Baznik: Napoved za možnost popoldanskega dežja je terjala
spremembo ture in sem se zato zapeljal v Šentansko dolino.
Parkiram pri cestarski lopi nad potokom Mošenik in se nemudoma odpravim po gozdni cesti, ki se po nekaj sto metrih spremeni v lep gorski kolovoz, ki naredi nekaj ovinkov in me pripelje pod severna melišča Košute, kjer gre nato nekaj časa levo od grape skozi gozd do izravnave. Kolovoz gre ostro levo, jaz pa naravnost po tratah v smeri vzhoda, kjer se na obzorju kaže Hanževo sedlo. Ko dosežem ruševje, poiščem težko viden prehod skozi prvo gručo rušnatega vejevja in nato hodim po robu med ruševjem in meliščem in se hitro vzpenjam proti sedlu. Na desni zagledam nekaj gamsov, ki hite po meliščih pod Zajmanovimi pečmi in še trojico na sedlu, a vsi mi hitro izginejo izpred oči.
Na Hanževem sedlu me zajame hladen severni veter. Hitro oblečem jopič, pospravim palici v nahrbtnik in poveznem preko kape čelado ter poprimem za prvo pletenico v vznožju Velikega vrha. S pomočjo pletenic in klinov se strmo dvigujem , oprijemam se skal in se izogibam skalnatemu drobirju. Pot je izpostavljena padajočemu kamenju in kadar jih je več v steni, dodatna pazljivost ni odveč. Del poti ni varovan in je potrebno malce prostega plezanja. Na koncu varovanega vzpona je še nekaj metrov vrvi, pritrjene na debelo vejo ruševja, s katero si olajšam vzpon in nato dosežem lestev ter preko nje izhod iz plezalnega dela poti. Pobočje je delno poraščeno s travami in med njimi je veliko gorskega cvetja. V nadaljevanju je potrebno stopiti tudi po ozkem grebenu, prečiti pobočje in nato se povzpeti proti vrhu, ki je ob mojem prihodu sameval. Iz vpisne knjige razberem, da je danes že imel obiskovalko iz Tržiča. Pogled proti Kofcam ne zazna pohodnikov in tako se mirno prepustim samoti, miru, okrepčilu in fotografiranju.
Na nebu je sicer nekaj oblakov, a še ne kaže na kakšno ploho. Ker je v zraku sopara, jasnega pogleda ni. Oprtam nahrbtnik, ponovno poveznim čelado na glavo in se odpravim po isti poti nazaj. Vso pot opravim relativno hitro razen enega odseka, kjer je strmo, veliko drobirja in kjer je potrebno pri vsakem prijemu in koraku velika pazljivost. Spust po lestvi in varovalih razen pazljivosti, da ne prožim kakšen kamen, ne predstavlja ovire in sem hitro zopet na Hanževem sedlu. Pred naslednjim vzponom si vzamem nekaj premora. Na sedlu je veliko število dišečih klinčkov in trebušastih sviščev ter kopica drugih, številčno manj zastopanih vrst gorskega cvetja. Veter je pojenjal in postalo je soparno, a to me dosti ne moti, ko se vzpenjam po pobočju Košutice proti grebenu. Nekajkrat se ozrem na Košuto in njen Veliki vrh, da z daljave zaznam značilnosti strmega severnega ostenja.
Dosežem greben in po njem pridem do predvrha, katerega južna pobočje je varovano s pletenico, ki varuje pred zdrsom na gladkem terenu.
Še nekaj grebenske poti v nadaljevanju in že se povzpnem na enega od obeh vrhov Ljubeljske Babe ali Košutice. S tega vrha se spustim, zopet ob pletenici, v majhno sedlo in z njega na drugi vrh, kjer si privoščim nekajminutni predah.
Na nebu se počasi kopičijo oblaki in morda bo, kot je bilo napovedano, popoldne kakšna ploha ali nevihta. Tako pa se še v lepem vremenu odpravim z vrha po zahodnem grebenu, srečam pohodnika in spodaj na sedlu zavijem levo po ozki stezici. Na poti proti planini vidim večkrat govedo, ki se mirno paše ali počiva. Pot me popelje na obronek idilične planine Korošice. Planina in v ozadju gore nad Ljubeljem so pravi blazam za oči in dušo.
S planine se spustim do spodnje izravnave, s katere sem zjutraj krenil na Hanževo sedlo, se še enkrat ozrem na Veliki vrh in sedlo ter stopim po kolovozu mimo vrat planine pod melišča, dohitim planinko, se spustim v gozd, se osvežim v potoku in se vrnem do izhodišča ture.
Po šestih urah in pol hoje sedem v avtomobil in se zapeljem proti domu.