AO Tržič - Miha Zupan: ... odprava v Črno goro - Tri leta je že minilo od kar smo zadnjič razturavali po stenah Črne gore.
Od takrat smo imeli idejo, da bi to ponovili.
Vabilo je prišlo iz Malog alpinističkog kluba Podgorica, organizirajo tradicionalni tabor, letos na drugi lokaciji - v Boljskih gredah. Prepriča me višina stene in to, da je še veliko prostora za nove smeri. To je treba it ...
Reklamo zgleda naredim kar dobro, saj se nas do roka prijavi devet, za cel kombi!
Muckom se pridruži še nekaj tržiških legend in vse kaže, da bo zanimivo.
V torkovih (12. 7. 2016) popoldanskih urah odrinemo iz Tržiča.
Planirano časovnico seveda prehitimo, tako smo v Nikšiču še predno mesto sploh zaživi. Primerno utrujeni pač zaspimo po, pred in pod kombijem. Zadnja prazna mesta v kombiju zapolnimo z nabavljeno hrano in odrinemo proti Komarnici. Dolina Komarnice je lepa, divja in zanimiva, največja slabost se skriva že v imenu - ti ustudni krvosesi te zajedajo dan in noč. No Črnogorci so letos kamp postavili pri zadnji kmetiji v dolini, prijetno na domačem dvorišču, obkroženi z vsemi mogočimi živalmi, z vodo v bližini in senco pod drevesom uživamo v gostoljubju kolegov.
Že prvi pogled na zid Boljskih gred je navdušujoč. Stena se dviga iz bukovega gozda 200 do 700 metrov visoko. Skala izgleda odlična. V bližnji steni opazimo in preučimo nekaj lepih linij in kolegi potrdijo, da bi bile vse linije prvenstvene. Popoldan opravimo še ogledno turo in prepešačimo do zatrepa doline, steno si je pač treba ogledati. Ni kaj, da nebi vmes porajtali še nekaj linij ... dela za naslednje dni bo dovolj. Večer mine mirno, utrujeni spakiramo opremo in debatiramo o linijah.
Naslednji dan se zbudimo ob nečloveški uri, kot bi šli plezat v Špik. Pa vseeno, o dostopu ne vemo ničesar, o smereh še manj, o sestopu pa bolj približno. Pač želeli smo avanturo sedaj jo imamo. Kamp zapustimo po navezah in se vsak zase prebijamo preko grmovja navzgor pod steno. Iztok in Slavc imata ogledano rampo na levem boku stebra. Uganka je le previsna stopnja s ploščo in ne vesta, če se sploh da zlest tam čez. S Klančarjem napadava steber, ki se je lepo posvetil v zahajajočem soncu. Izgleda užiten in linija lepa. Janez in Urh sta združila želje mlade generacije z izkušnjami starejših in sestavila zanimivo linijo v desnem delu stene. Čopek, Rok in Tuši pa imajo v planu ponovitev smeri Četverec v levem delu stene. Čeprav sem Čopka imel takoj na sumu, da to nebo le ponovitev.
Izid dneva je bil fenomenalen. Slavc in Iztok sta v prvi smeri prisiljena obrniti. Plošče, strm in težaven kot ter slabo varovanje so bili povod za to. Seveda nista popuščala in se po spustu zapodila v steber na levem boku stene. Po nekaj urah in lepih, težavnih detajlih sta izoblikovala Tržiško smer. S Klančarjem sva sledila začrtani liniji, premagovala težave do VI stopnje in potehničarila previs. Prečnico sva morala malo podaljšati, da sva ujela sistem zajed in prilezla na vrh po dobrih petih urah. Janez in Urh stal inijo malo korigirala na terenu, ujela nekaj lepih detajlov v zanimivi liniji in doživela pravo Montenegro experience.
Za Čopka & Co. sem pa že rekel, potegnili so direktno varianto med Četvercem in Petercem in izstopili na vrh po desni strani. Počasi vsi prikapljamo v kamp, vsak s svojo zgodbo. Zvečer s kolegi iz Črne gore sedimo v krogu in beseda teče o plezanju...
Naslednje jutro se zbudimo z idejo, da napademo bližnje balvane. Navijamo se v poči in ostalih smereh, zraven uredimo še nekaj sidrišč. Potem pa nas prežene dež. No, le tega smo pričakovali že cel dan, pa ga do poldneva ni bilo od nikoder. Dežju sledi še veter. Popoldan smo povabljeni na kosilo, ki so ga pripravili domačini. Jagnje, ovčji sir, kajmak, pita in domač kruh - bilo je odlično.
Sedimo v sirarni in jemo, zunaj pa divja nevihta. Nato pa kratko zatišje, ki ga izkoristimo za pospravljanje šotorov, no tiste zadnje je že ulovila toča.
Z vremenom ne kaže najbolje do nedelje, zato se poslovimo.
Tu pa se prične nova odisejada po hrvaški obali, kjer so avtocestni odseki zaprti zaradi burje. V dežju in močnem vetru se prebijamo proti Sloveniji, domov nam uspe priti po 16 urah vožnje.
Stene v Črni gori so malo posebne, narava pa divja in ravno to nam je najbolj všeč.
Hvala MAK Podgorica za vabilo in gostoljubje.
Odprave smo se udeležili: Miha Zupan, Slavko Rožič, Janez Primožič, Slavko Frantar, Iztok Tomazin, Rok Lipar, Marjan Vešligaj, Urh Primožič in Gregor Klančar iz AO Novo mesto.
Preplezane prvenstvene smeri: (podatke vnesem naknadno)
Tržiška smer:
Slovenski steber:
Montenegro experience:
Varianta Četverca:
MihaZ