... po Abruških Apeninih - med 21. in 27. februarjem 2016: Majda Šmit, Lidija Honzak in Damjan Slabe.
Ko smo se v soboto, 20. februarja 2016, vozili po Padski nižini proti Apeninom, 1200 kilometrov dolgi gorski verigi vzdolž Apeninskega polotoka, so bile domače gore končno na debelo pobeljene s snegom.
Kot že mnogokrat do sedaj, sem sam zase premleval »kaj mi je tega treba« in pri tem imel v mislih zlasti 800 kilometrov vožnje, ki nas je čakala ta dan, a sem bil hkrati tudi v pričakovanju nečesa novega. V Apeninih še nisem smučal, glede na sveže posnetke spletnih kamer pa sem bil resno v dvomih, ali bo le-to tokrat sploh možno. Tudi v narodnih parkih La Majelle in Gran Sasso, kjer sežejo Apenini najvišje, je bila zima do druge polovice februarja letos zelo skopa s snegom. Nekoliko sta mi bili v spodbudo le objavi Miša Jenčiča na TK Gora, ki je Gran Sasso oblegal s smučmi z juga, in to celo še konec aprila lani.
Zvečer se zbere naša mednarodna druščina (pet Francozov: Thierry, Bernadette, Michel, Bruno in Hervé), Italijan (Massimo) in naša trojka (poleg mene še Majda in Lidija) v mali vasici Sant Elija pod la Majello, kjer smo se za dve noči nastanili v Agriturismu La Pagliarella.
21. februarja (Cima Fondo di Majella, 2593 m)
Zjutraj se naložimo v kombi A.S. C.E.A. Grenoble in odpeljemo skozi Caramanico Terme do pol ure vožnje oddaljeno Velle Messere (ok. 1250 m). Zapelje nas jezik pomrznjenega snega v smeri Valle del Fondo, žal pa se kmalu izkaže, da je za običajni turnosmučarski pristop na Forchetta di Majella premalo snega.
Prebijemo se preko podrtega drevja, zlezemo za raztežaj izpostavljenega skrotja, kljub temu da gre le streljaj na levi prav udobna markiran pot, nato pa na okoli 1600 metrih končno stopimo na snežno vesino, ki se v široki in plitki dolini požene kakih 800 metrov višje.
Na sedlu je precej pihalo, a se vseeno usmerimo proti levi in dosežemo vrh Cima Fondo di Majella. Spust je bil eno samo jadranje na spomladanskem putrčku. Celotna tura je zahtevala okoli 1400 metrov vzpona.
22. februarja (Monte Amaro, 2793 m)
Sam si vzamem prosto (zaslužen počitek po mesecih »prisilnega dela« za računalnikom), dopoldne raziščem turistični kraj Caramanico Terme, kjer sem bil tisti ponedeljek očitno edini turist in lahko v miru in zgolj v družbi domačinov popil svojo kavo.
Popoldne se prestavim z vso odvečno kramo celotne ekipe v narodni park Gran Sasso (dve uri vožnje).
Skupina opravi vzpon do bivaka M. Pelino. Ta se nahaja povsem na vrhu Monte Amara, ki je tudi najvišji vrh skupine La Majella. Na grebenu jih sprejme izredno močan veter, ki komajda še omogoča hojo, smučanje tisoč višinskim metrov po strmem, širokem žlebu (Rava Giumenta Bianca) pa je bilo navdušujoče! Sicer naredijo 1550 metrov vzpona.
Zvečer se zberemo na novi lokaciji v Pietracameli.
23. februar (Colle Corvo, 2550 m)
Zjutraj v še zaspanem Intermesoliju presenetimo starejšo gospo - lastnico lokala - in pokupimo vse rogljičke, ki teknejo pri jutranjem kapučinu.
Zapeljemo se do smučišča Prato Selva (1375 m). Vreme ne obeta turno smučarskih presežkov, še manj pa jih povsem kopno smučišče. Stopimo v meglo in po dvesto višinskih metrih vzpona pod Colle Abetone naletimo na konkreten sneg.
Z nekaj snemanja se po principu malo gor in malo dol prebijemo do Vale Crivellaro, ki se s severa strmo zajeda v M. Corvo (2623 m). Dolina - bolje grapa - spominja na Javorniško grapo v Storžiču. Vzpnemo se do približno 2400 metrov, ko pa amfiteater postane že presneto strm, se pod skalnim skokom pripravimo za spust.
Michel in Bruno smučata s Colle Corva (2550 m). Zgoraj je bil sneg težek, nižje pa lepo uležan. Treba je bilo le paziti na zapadno kamenje, ki je prav gotovo pustilo kakšno sled na podplatih smuči.
Ponovno sledi malo gor in malo dol, pozno popoldne smo po poldrugem kilometru vzponov nazaj na izhodišču.
24. februar (Corno Grande, 2914 m)
Prišel je dan za naskok na najvišjo goro Apeninov Corno Grande.
Zapeljemo se do smučarskega (poleti tudi turnokolesarskega) središča Prati di Tivo (1465 m). Tokrat »že« po dobrih sto višincih naletimo na snežni jezik, a sneg je (pre)trd in smuči ostanejo na hrbtu.
Prehod z zgornje postaje sedežnice (Funivia na la Madinnini, 2018 m) pod SV grebenom Corno Piccolo je zelo izpostavljen in ne dopušča napake pri obračanju s smučmi, strmine pod Rifugio Franchetti (2433 m) pa so kazale, da bo smučanje odlično.
Sneg je bil med vzponom še vedno trd, zato smo uporabili srenače. Z Majdo, ki se ji je zlomil srenač, se zlahka odpoveva vzponu na vrh in med počitkom opazujeva, kako ostali člani ekipe grizejo v strmo in zmrzlo snežišče proti vrhu.
Napovedano je poslabšanje vremena in megle, ki se privlečejo iz doline, naju dodatno motivirajo, da se pripraviva za spust. Sprva je smučanje enostavno, dokler v gosti megli ne postane vidljivost izjemno slaba. Sledi našega vzpona v prvem delu spusta praktično ni. V lepem vremenu bi se od tod moralo videti Jadransko morje, midva pa le z veliko mero previdnosti (in v spodnjem delu s pomočjo vse bolj vidnih sledov vzpona) le ujameva izpostavljeno prečnico, ki naju pripelje nazaj na zgornji del smučišča.
Smučanje povsem z vrha je na severno stran gore zahtevno, večini je uspel spust s sedla nekaj deset metrov pod vrhom. Zadovoljstvo po uspešni turi (vzpona je bilo za poldrugi kilometer) je temu primerno. Proslavimo s popularnim bombardinom.
25. februar (Pizzo d`Intermesoli, vrh levo od južnega sedla, ok. 2300 m)
Tudi ta dan je naše izhodišče Prati di Tivo, le da se prepustimo zapeljivi Val Maone, ki z zahodne strani meji na Corno Grande.
Dolina se zložno dviga proti jugu. Sprva zgubimo okoli sto višincev, na približno 1900 metrih pa obrnemo proti zahodu v smeri letne poti na Pizzo d`Intermesoli (2635 m).
V ključih premagamo strmino do sedla, kjer se v gosti megli, vetru in med prvimi snežinkami usmerimo na bližnji in nižji vrh (ok. 2300 m) na južni strani sedla. Smučanje po strmini s srencem je smučarski vrhunec dneva. Ker smo pustili megle zgoraj, nam pa ostalo je še kar nekaj dneva, ponovno nadenemo kože in nadaljujemo slabo uro v smeri Rifugio Garibaldi. Ta predel omogoča številne turnosmučarske variante.
Snežni metež nas vendarle prežene nazaj, smučanje pa je kljub metežu (ali prav zaradi tega) pravo turnosmučarsko veselje.
26. februar (Monte Gorzano, 2458 m)
Že vse dni mi je pogled iz Pietracamele uhajal proti severozahodu, kjer se je v obdobjih lepega vremena kazala gora (Monte Gorzano), ki spominja na močno povečano Rodico.
Dodatno je turo določil novozapadli sneg. Na zadovoljstvo vseh se pripeljemo povsem do snežne meje. Sledil je triurni vzpon, toda vreme nam tudi tokrat ni bilo naklonjeno.
Hitro se pospravimo z zamegljenega in prepišnega vrha, med spustom v megli zavijemo preveč levo in odsmučamo v eno od vzporednih dolin. Ko je prešla v sotesko, tudi Bruno prizna svojo zmoto.
Moramo nazaj del poti in se prebiti preko požlejene skalne stopnje, da pridemo na pravo pot. Vidljivost se je medtem izboljšala, pokazalo se je celo modro nebo in končno smo lahko prešerno odvijugali v dolino (skupaj ok. 1000 m).
27. februar (M Aquila, 2495 m)
Zadnji dan se zapeljemo na južno stran Gran Sassa do priljubljenega smučarskega središča Campo Imperatore, znanega tudi po operaciji Hrast iz časa druge svetovne vojne, v kateri so nemški padalci spektakularno rešili Mussolinija iz rok italijanskih partizanov (vendar mu tudi to ni pomagalo, da bi kasneje ušel roki pravice).
Gondola nas zapelje na višino 2130 metrov. Zamisli o vzponu na Corno Grande z južne strani oziroma prečenje v smeri Val Maone so pregnali gosta megla, občasno sneženje in močan veter.
Ko prečim mimo gorskih reševalcev, ki se urijo v veščinah reševanja izpod plazu, me preverijo, če imam vključeno žolno. Po zmrzlem snegu se s pomočjo srenačev z južne strani vzpnemo na M. Aquila (2495 m). Strmina se proti vrhu stopnjuje in zahteva v danih razmerah skrajno previdnost.
Zadnje metre preprosto odštamfam, saj se mi zdi vsako obračanje prenevarno. Smučamo v gosjem redu v smeri SZ, po 50 višinskih metrih spusta se usmerimo v levo na JV stran gore.
Vstop z grebena je strm (blizu 50 stopinj), opasti ga delajo še bolj mogočnega. A smuči lepo držijo, strmina že po desetih metrih popusti in sproščeno odvijamo proti smučišču. Zvečer sledi še zaključna analiza.
28. februar
Zjutraj se poslovimo od tovarišije ter se ob obali na drugi strani Jadranskega morja, kot se vozimo običajno, odpravimo proti domu.
S turnimi smučmi smo se po Abruških Apeninih med 21. in 27. februarjem 2016 potepali: Majda Šmit, Lidija Honzak in Damjan Slabe.
Zapisal in fotografiral Damjan Slabe