Silvo Baznik: Pred tremi leti sem zadnjič stopil na vrh Ojstrice
in čas je za ponovitev.
Čeprav ura ni niti šest, je sonce že obsijalo vrhove gora. Parkiram v senci v dolini Kamniške Bistrice na izhodišču poti na Orglice in Presedljaj. Kot bi trenil sem pripravljen za turo in prvi koraki skozi gozd me popeljejo v dolino Kamniške Bele. Stopam po poti do slapu, kjer odvijem desno navzgor in po nekaj desetih metrih prečim suho strugo hudournika in stopim na stezico, ki se počasi vzpenja po strmem gozdnatem pobočju. Nekje nad višino slapu prekoračim strugo in se vzpenjam po grebenu ob skalnati grapi, imenovani Kamendol. Pravo ime za številne skale in kamenje v dnu grape. Ko se stezica vrne nad grapo, se mi zdi, da še ni čas za prečenje grape in zato nadaljujem po gozdnatem pobočju in višje ugotovim, da sem na območju, kjer se grapa razširi in pelje v zatreb pod Staničevim vrhom. Tako le zastanem, si ogledam okolico, se spustim navzdol, prečim grapo in v nekaj minutah dosežem Skok, kjer je potrebno nekaj prostega plezanja. Čelada roma na glavo, cepin v roke, še požirek ali dva iz meha in prvi prijemi skale, trave in dreves so tu. Cepin v roki nudi višji in varnejši oprijem in hitro premagam najbolj strmi del. Od tu dalje grem levo na strme trave, kjer cepin zopet pride prav in po nekaj minutah sem na položnejšem terenu. Hlačnici sta od rose popolnoma mokri, a nič ne de. Hodim po redkem gozdu v senci do visoke in strme stene Vežice, zato ostane čelada še vedno na svojem mestu.
Višje dosežem prva melišča Šraj peskov. Še vedno hodim blizu strmih sten, kjer je tudi nekaj trave in lažje premagujem strmino, a ko odvijem levo na peske, se korak upočasni. Tako nadaljujem do konca Šraj peskov, spravim čelado v nahrbtnik, se povzpnem preko skalne bariere, dosežem ruševje in se prebijem skozi številno vejevje na rob kotline, imenovane Petkove njive, kjer pobočja prekrivajo cvetoči vrtovi gorskega cvetja in tako se z veseljem pomudim ob fotografiranje tako rož kot gora okoli sebe.
Sedaj sem na sončni strani in na nebu se pojavljajo prvi oblakii. Zasliši se žvižg kamenja, ki ga je prožil hitro gibajoči se gams. Lepši je žižg svizca stražarja. Ozrem se okoli in ga zagledam na velikem balvanu, zastanem in ga še ujamem v objektiv fotoaparata, preden izgine iz dosega mojih oči. Spustim se na ravnico, jo prekoračim in se povzpnem preko gričevnatega terena do Kocbekovega doma na prelepi kotlini Korošici. Lep dan, mi pravi oskrbnica in ji pritrdim, ko že hitim naprej in se vzpenjam nad dolino upajoč, da nebo ne bodo zastrli oblaki, ki se že v večjem številu kažejo na nebu.
Zapiha rahli vetrič, ki bo ali pregnal ali pa zgnal skupaj oblake. Višje prečim snežišče, se pričnem vzpenjati po skalah in drobirju. Srečam pohodnika, ki gre z vrha. Počasi a vztrajno se kopičijo oblaki nad vrhovi visokih gora. Ojstrica že ima svoj klobuk, ki se spušča po pobočju. Vrh za čudo je brez meglice oblaka. Z Logarske doline pride pohodnik in tako sva dva na vrhu, kjer ostanem dobrih četrt ure, a ker se nebo noče in noče zjasniti, pričnem spust po isti poti do doma na Korošici, kjer se odžejam s pivom in okrepčam z dobrotami iz nahrbtnika. Poslovim se od prijaznega osebja doma in stopim do Praga, kjer se še zadnjič ozrem na zastrto pobočje Ojstrice in nadaljujem po markirani poti do Presedljaja.
Čas hitro mineva in ko dosežem sedlo, se nebo nad menoj razjasni, a zato je kot v savni, toliko je vlage v ozračju. Počasi kopnijo oblaki nad Konjem in Rzenikom, ko pričnem spust v dolino, ki ga popestrijo hudourniške grape, jeklenica in nekaj klinov, vrv preko krušnatega strmega pobočja in za nameček še lepo razgledišče z mizo in klopjo. Večina spusta poteka po grebenih in pobočju sicer redkega gozda, a to je dovolj, da ne občutim vročine sonca, ki že neusmiljeno sije na nebu. Spodaj se steza spremeni v kolovoz in po njem stopam po dolini potoka Kamniške Bele. Preden ga zapustim, stopim do njega, se osvežim s hladno vodo in naredim še zadnje korake skozi gozd do avtomobila.
Na poti sem bil deset ur in pol, polnih lepih gorskih razgledov.