Klemen Klinar: ... ali tako, kot je na zemljevidih?
Na Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske smo v letu 2015 izdali zemljevide ledinskih imen v občinah Jesenice, Kranjska Gora in Tržič. Zbiranje ledinskih imen in izdaja zemljevidov sta bila izvedena v okviru čezmejnega projekta, v Avstriji so slovenska ledinska in hišna imena zbirali v občinah Bekštanj, Bistrica v Rožu, Šentjakob v Rožu in Šmarjeta v Rožu.
Več informacij o projektu in interaktivni zemljevid ledinskih imen je na ledinskaimena.si.
V pričujočem prispevku želim opozoriti na nekatera razhajanja med imeni na uradnih topografskih zemljevidih in imeni, ki jih domače prebivalstvo pozna in uporablja. Poleg tega opozarjam na nekatere razlike med imeni, sprejetimi v splošni javnosti in planinski srenji, in domačimi imeni v visokogorju zgoraj omenjenih občin.
Kje se gre na Struško?
Kot domačina iz vasi pod Golico me najbolj zbode vprašanje v tem podnaslovu. Hrib vzhodno od Golice in zahodno od Belščice z najvišjim vrhom Veliki vrh (1944 m) še med domačini ni enotno imenovan. Nekateri uporabljajo najstarejše ime Svéčca (Svečica) po imenu vasi Svečínə (Sveče) v Rožu, saj je bila planina nekoč v lasti sveških kmetov. Spet drugi jo imenujejo Bévška pvanína (Belska planina) po Koroški Beli, saj so po razpadu Avstro-Ogrske planino od prvotnih lastnikov kupili kmetje iz te vasi.
Ime Struška se je na zemljevide prikradlo po čudnem naključju. Domačini ime sicer poznajo, a označuje le manjše območje zahodno od Velikega vrha, kjer je površje oblikovano v obliki kamnitih strug (od tod najbrž tudi ime Struška). Podobnih ledinskih imen na območju planine je še več, npr. Zjávke (Zijavke), Vélka Rávən (Velika Raven), Kórənšca (Korenščica). V tem primeru gre očitno za slučaj, ko je bil z mikrotoponimom poimenovan celoten masiv, ki bi si, sledeč poimenovanju domačinov, bolj zaslužil poimenovanje Svečica ali Belska planina.
Planica ali Tamar?
Podobno kot zgoraj opisani primer je poimenovanje doline med Ratečami in Jalovcem. V splošni javnosti je ime Planica omejeno na območje zdajšnjega novega nordijskega centra, dolina pa je pogosteje imenovana kot Tamar. Ratečani območje celotne doline imenujejo Pvaníca (Planica), ime Tamar pa je omejeno le na travnato območje ob današnjem planinskem domu, kjer je bil tamar/ograda za pašno živino.
Izsek iz zemljevida Ledinska imena v občini Kranjska Gora
(Razvojna agencija Zgornje Gorenjske, 2015)
Iz Kranjske Gore čez Vršič v Trento
Na radiu večkrat poslušamo: »Prelaz Vršič je zaradi snega zaprt.« A sedlo oziroma prelaz so stari Kranjskogorci ali Trentarji imenovali drugače. Kranjskogorci so sedlo imenovali Pər Jézerco (Pri Jezercu), saj je bilo na sedlu jezerce, ki je bilo zaradi razstreljevanja ob graditvi vojaških utrdb na južni strani prevala osušeno leta 1909. Trentarji so sedlo imenovali Kranjski vrh, saj so preko njega hodili na Kranjsko. Izvorno je Vršič 1738 m visok vrh zahodno od sedla. 
To ime vrh sicer še vedno ohranja, a je veliko manj poznano od sedla, ki je prav po njem dobilo ime.
Nič pa ne bi bilo narobe, če bi po radiu slišali: »Prelaz Pri Jezercu ali prelaz Kranjski vrh je zaradi snega zaprt.«
Izsek iz zemljevida Ledinska imena v občini Kranjska Gora
(Razvojna agencija Zgornje Gorenjske, 2015)
Naši očaki narečno
Za konec naj naštejem še nekaj zanimivih narečnih poimenovanj za naše vrhove. Triglav najstarejši domačini tako v Zgornjesavski dolini kot tudi v Bohinju imenujejo Tərgvòv, pogorje Košuto prebivalci vasi pod njo imenujejo Kašúta, v Ratečah Vitrancu pravijo Bítranc, najstarejši Kranjskogorci še poznajo ime Razóra za Razor. Včasih je zmotno le naglaševanje imen. Škrlatici tako v Kranjski Gori pravijo Škrlática, Mojstrovki pa Majstróvka.
Z le nekaj prikazanimi primeri lahko ugotovimo, da so ljudska oziroma domača poimenovanja večkrat drugačna od tistih na uradnih in posledično tudi turističnih, planinskih in ostalih zemljevidih. Seveda ne bomo zadev spremenili, a nanje lahko opozorimo in vsaj koga »spreobrnemo« k bolj korektni uporabi zemljepisnih imen, ki izvirajo iz lokalnega prebivalstva. Le-to je bilo ob kartiranju včasih mogoče preveč prezrto, zemljepisna imena pa večkrat preveč »na silo« standardizirana in poknjižena v slovenski knjižni jezik, s čimer so se prebivalcem, ki v določnem prostoru živijo, odtujila.
Klemen Klinar